Tole zgodbo sem se odločila raziskati, zapisati in objaviti, ker se mi je zdela zanimiva in ker z veseljem opažam, da nas je veliko takih, ki nas zanimajo t.i. “staroverci” in njihova verovanja.
Mogoče je najbolj zanimiva plat staroverstva ta, da je po nekaterih pričevanjih še vedno živo. S tem seveda ne mislim na tiste, ki poplesujejo po gmajnah ob polni luni ali pa na tiste, ki se ob poletnem solsticiju igrajo "druide", ker je dolgčas v življenju velik, pot do Indija pa dolga.
Zakaj in kdaj se pojavi tisto pravo, iz iskrenih občutkov in globoke stiske porojeno poganstvo? Ali se v današnjih časih še vedno lahko rodi? Malo oklevam z odgovorom kar se tiče situacije v 21. stoletju, se pa je en novopoganski kult gotovo rodil na Krasu med 1. svetovno vojno med madžarskimi vojaki 46. polka iz Szegeda.
Večina tistih, ki jih zanimajo Kras in njegove bitke, je že slišala za t.i. “osamljeno drevo” na pobočju Debele griže nad Martinščino, ki je na avstroogrski strani služilo kot oznaka za zloglasno koto 197, na italijanski strani pa je dajalo ime strelskemu jarku v katerem je Ungaretti spesnil svojo San Martino del Carso.
Martinščina
Od teh hiš
ni ostalo nič,
razen
raztrganih zidov.
Od mnogih
meni podobnih
ni ostalo
niti toliko.
Ampak v srcu
ne manjka noben križ.
Moje srce
je opustošena vas.
Pred vojno je murva stala poleg kapelice, od katere je takoj po začetku spopadov ostal le še kup ruševin. Po nekaj mesecih neprestanega obstreljevanja pa so bili ravno ostanki te murve, ki je stala tik ob prvi avstroogrski bojni liniji, edina še preostala orientacijska točka v takrat že povsem ogoleli pokrajini. Madžarski vojak László Kókai je zapisal: “Na Debeli griži ni več življenja, ni rastlinja, travnih bilk ali živih dreves. Na hribu s cerkvijo stoji samo še tisto mrtvo polomljeno drevo, ki nakazuje, da je rastlinstvo na tem kraju nekoč dejanski obstajalo. S svojim odrevenelim deblom drevo visi kot črn klicaj nad od granat zravnanim bojnim poljem.”
In tukaj se šele zares začne naša zgodba. Po vojaški logiki in tudi po zdravem razumu bi morali Madžari to drevo čimprej podreti, saj je sovražniku omogočalo usmerjanje strelov naravnost na njihove položaje. Ampak zgodilo se je pa ravno obratno! Vojaki so se z drevesom poistovetili, postalo je njihov soborec in tovariš, ki je trpel in krvavel skupaj z njimi. Postalo je njihov totem v dobesednem pomenu besede. Vojaki so o njem pisali v dnevnikih in pismih domov. “Ti ubogo drevesce, ali si morda simbol naše usode?” se je v projekciji z morda nekoliko krščanskim priokusom zapisalo madžarskemu častniku v dnevniku. Usahla murva je sčasoma postala tudi uradni simbol 46. polka in končala tudi na uradni znački.
Ampak tukaj zgodbe še ni konec. Po kakšnem letu bojevanja se je med vojaki rodila pobuda, da je potrebno takrat že popolnoma prerešetano in od ognja počrnelo drevo “rešiti”. In “rešeno” je bilo z vsemi uradnimi pooblastili že kratek čas po vloženi pobudi. Tisto, kar je ostalo od drevesa, so vojaki posekali in prenesli najprej v tabor Segeti, kjer so se mu vojaki poklonili z vsemi vojaškimi častmi in kjer ga je blagoslovil vojaški duhovnik, potem pa so ga poslali na varno v Szeged. Šlo je za skoraj “preroški” dogodek, saj je Debela griža padla že čez dober mesec.
V Szegedu so "relikvijo" sprejeli z velikim slavjem in vsemi državniškimi častmi. "Doberdói fa" je nato zasedlo častno mesto v mestnem muzeju in bilo še dolga leta pravi romarski cilj tistih, ki so se na Krasu bojevali in družinskih članov tistih, ki so na Krasu ostali za vedno.
Z desetletji pa je spomin bledel in po 2. svetovni vojni je drevo končalo v muzejskem depoju, kjer so ga ponovno odkrili šele leta 2010. Leta 2013 pa je za kratek čas spet obiskalo svoj “rodni kraj”.
Leta 2016 so točno na mestu, kjer je nekoč stalo “sveto drevo” posadili sadiko murve, ki je bila prinesena Szegeda.
Ni komentarjev:
Objavite komentar