Po osvojitvi vsakega novega
ozemlja so Rimljani obdelovalno zemljo razdelili na tri dele. En del je pripadel
državi, en del vojaškim veteranom, en del pa je ostal premaganemu ljudstvu.
Rimljani so uporabljali metodo
zemljiške razdelitve imenovano centuriacija, ki je predvidevala razdelitev
ozemlja na kvadratne parcele imenovane centurija. Stranica centurije je merila
približno 710 m
(20 actusov), torej je njena površina ustrezala približno šestdesetim današnjim
hektarom.
Razdelitev zemljišča na
enakomerno parcele je potekala tako, da so iz točno določene točke (t.i.
umbilicus) potegnili dve pravokotni premici (t.i. decumanus maximus in cardo
maximus). Z dodajanjem pomožnih, tema dvema vzporednih premic, je nastala
mreža, ki je pokrila celotno ozemlje. Premice, ki so potekale v smeri
vzhod-zahod so de imenovale dekumani, tiste, ki so potekale v smeri sever-jug,
pa so se imenovale kardi.
Potrebno je tudi upoštevati, da
pri centuriaciji ni šlo samo za “enostavno” razdelitev ozemlja, ampak za celovit
inženirski, hidrotehnični in gradbeni poseg v pokrajino, ki je poleg same
razmejitve predvideval tudi vzpostavitev kanalov za odvodnjavanje in cestnega
omrežja.
V južnem delu Istre je dediščina
rimske zemljiške razmejitve je še dandanes dobro razpoznavna tako v katastrskih
mapah, kot tudi na topografskih kartah. To je najbolj opazno v bližini Pulja,
kjer nekatere ceste še dandanes sledijo mejam in kanalom začrtanim med
centuriacijo in zato med vožnjo z avtomobilom ali kolesom pogosto naletimo na
ostre ovinke pod pravim kotom.
Prav te jasno razvidne sledi centuriacije so omogočile, da je
tržaški zgodovinar Pietro Kandler s pomočjo z današnjega zornega kota skromnimi
tehničnimi pripomočki, že sredi 19. stoletja ugotovil točen potek dekumanov in
kardov v okolici Pulja.
Na Krasu je bila do nedavnega
situacija glede centuriacije precej nejasna, saj je bila po zatonu Rimskega
cesarstva vejetno dokaj hitro opuščena, njene sledi pa zabrisane. Potek
centuriacije se namreč nikakor ne prilagaja značilnostim pokrajine, ampak
strogo sledi svoji premočrtni in pravokotni logiki in pri tem ne upošteva značilnosti kraškega terena, kot so prisotnost vrtač, vzpetin ipd. Po tem se
centuriacija razlikuje tako od prazgodovinske zemljiške razdelitve, kot tudi od
moderne zemljiške razdelive.
Prve sledi kraške centuriacije so
bile odkrite šele pred kratkim. Zgodovinar Dimitrij Mlekuž je nedavno svoja
odkritja obelodanil v javno dostopnem prispevku z naslovom “Sledovi rimske
zemljiške razdelitve na Krasu”. Mlekuž se pri svojih raziskavah opira tako na
najnovejšo tehnologijo zračnega laserskega skeniranja (LIDAR), kot na klasične
arheološke metode.
Pri sprejemanju predstavljenih
rezultatov je sicer potrebna določena mera previdnosti, saj je raziskovalec
svoj model razvil na podlagi borih 12 km prepoznanih sledi na treh ločenih
območjih slovenskega dela Krasa. Kljub temu so dosedanje ugotovitve dobra
osnova za nadaljnje raziskave.
Grafična rekonstrukcija centuriacije na Krasu
Puščica na posnetku LIDAR prikazuje zabrisane ostanke nasipa, ki je nekoč predstavljal mejo med dvema centurijama.
S pomočjo tehnologije LIDAR prepoznani ostanki linearnih nasipov.
Razdalje med odkritimi
nasipi ustrezajo merskim enotam, ki so jih Rimljani uporabljali pri
centuriaciji.
Nadaljnje branje: