Zgodba o sovjem skifosu iz Mosta na Soči

Leta 2001 so med zaščitnimi arheološkimi raziskavami na Mostu na Soči v grobu iz sredine 5. stoletja pr.n.š. našli skoraj v celoti ohranjen grški skifos okrašen z rdečimi sovjimi figurami.

Sovji skifos iz Mosta na Soči

Skifos (skyphos) je globoka posoda (čaša) za pitje z nizkim podstavkom in dvema ročajema, ki se nahajata tik pod zgornjim robom. Ročaja sta lahko oba vodoravna (tip A) ali pa je eden vodoraven, drugi pa navpičen (tip B). Skifosi tipa B so, ne glede na siceršnjo okrasitev, znani tudi pod imenom glaux (sova). To poimenovanje najverjetneje izvira iz tega, da njihova oblika spominja na ptico. Navpičen ročaj predstavlja glavo ptice, čaša sama trup, vodoraven ročaj pa rep. 

V 5. stoletju pr.n.š. so začeli v okolici Aten proizvajati t.i. sovje skifose na katerih je bila na črni podlagi upodobljena rdeča sova med dvema oljčnima vejicama. Ta tip skifosa je sčasoma postal tako priljubljen, da so ga začeli izvažati na vsa področja pod grškim vplivom, vključno z južno Italijo in Etrurijo. Zaradi te izjemne priljubljenosti so se kmalu začeli pojavljati »ponaredki«, ki so najprej izvirali iz Korinta, kasneje pa tudi iz Apulije, Etrurije in Kampanije.

Sovji skifos iz Bologne (tip A)

Sovji skifos iz Antalye (tip B)

Natančna datacija sovjih skifosov je težavna, saj ni mogoče potegniti vzporednice z drugimi poslikanimi posodami. Način upodobitve sove in oljčnih vejic namreč ne ustreza nobenemu znanemu slikarskemu stilu iz tistega obdobja. Domneva se, da so sovje skifose vsaj v začetku proizvajali v strogo specializiranih obratih, ki so razvili povsem svoj likovni slog. Kljub vsemu prevladuje mnenje, da glavnina sovjih skifosov izvira iz obdobja 475 – 425 pr.n.š.

Kakorkoli že, ikonografija sovjih skifosov je precej jasna. Sova je seveda simbolno povezana z boginjo Ateno, ki je bila tudi zaščitnica samega mesta Atene. Sam način upodobitve sove na skifosih spominja na figuraliko atiških srebrnikov, ki so imeli na eni strani lik Atene z značilno čelado, na reverzu pa sovo v podobni pozi, kot jo najdemo na skifosih, in oljčno vejico.

Atiški srebrnik

Kaj pa lahko rečemo o pomenu in rabi sovjih skifosov? Njihovo neverjetno veliko število (članek iz leta 1955 jih samo v vodilnih evropskih muzejih našteje kar 48) nakazuje, da so v antiki očitno igrali neko pomembno vlogo v tedanji družbi. Po eni strani so te čaše verjento uporabljali med javnimi daritvenimi obredi boginji Ateni, saj so npr. ravno na atenski akropoli našli zelo veliko njihovih črepinj. Poleg tega pa so jih verjetno uporabljali tudi pri domačih verskih obredih in pri verskih praznovanjih.

Kaj pa sovji skifos iz Mosta na Soči? Na območje jugovzhodnih Alp so tovrstni luksuzni predmeti verjetno prihajali dokaj redko. Dragoceni grški izdelki so ponavadi najprej prispeli po morju do najsevernejših grških postojank na zahodni jadranski obali (Spina, Adria), od tam naprej pa so potovali naprej v notranjost po starodavnih trgovskih poteh.

Ker je težko verjeti, da so v Posočju kdaj častili boginjo Ateno, lahko upravičeno domnevamo, da je imel za premožnega in uglednega lastnika sovji skifos izključno okrasno funkcijo. Če gre za originalni atiški skifos ali pa le za »ponaredek«, pa verjetno ne bomo nikdar izvedeli.

Nadaljnje branje:
Michael Watson - The owls of Athena: Some comments on owl skyphoi and their iconography
Franklin P. Johnson - A note on owl skyphoi
Atiški sovji skifos z Mosta na Soči