Limski kanal je okoli 9 km dolg zaliv na zahodni obali Istre. Pravzaprav gre za potopljen del Limske doline (Limska draga), ki je v celoti dolga približno 35 km, in ki se nadaljuje v notranjost Istre kot kraška dolina.
Le nekaj kilometrov od tam, kjer se konča Limski zaliv, se nahajata dve izpostavljeni vzpetini, ena na južnem in druga na severnem pobočju Limske doline. Na južni je v srednjem veku stala utrdba Kaštel Parentin (Castel Parentino - ime je dobila po tedanjih lastnikih, t.j. poreških škofih), ki je bila opuščena še v 14. stoletju in od katere ni ostalo praktično nič, na severni pa se še dandanes nahajajo razvaline mesta-gradu Monkaštel (Moncastello - iz monte castello, t.j. hrib z gradom). Območje je bilo kljub opustitvi Kaštel Parentina do svojega konca znano pod skupnim imenom Dvigrad (Duecastelli, Docastelli, Duo Castra), t.j. dve mesti/grada.
Dvigrad je bil naseljen že v prazgodovini. To ni presenetljivo, saj rodovitna zemlja in bližina vodnih virov nudijo ugodne pogoje za stalno naselitev. Arheološke najdbe (nagrobniki, predmeti za vsakdanjo rabo, orožje, kovanci) potrjujejo kontinuirano poselitev tudi v rimskem obdobju, ko je bilo naselje verjetno del niza utrdb v okviru severnega limesa puljskega agra. Tudi ime same doline (Lim/Leme) verjetno izvira iz uporabe te naravne ločnice za potrebe administrativne meje (limes) med puljskim in poreškim agrom. Poleg tega leži Dvigrad točno na mestu, kjer dolina zavije pod kotom 90 stopinj proti severu. Od tod je torej mogoče ščititi prehod po dolini in nadzorovati promet tako v smeri sever – jug kot tudi vzhod – zahod.
Ostanki ceste, ki je v antiki iz Pulja preko Bal vodila do Dvigrada in od tam naprej proti Kringi na severu, so še danes vidni ob južni strani mesta in v bližini pokopališča, ki se nahaja severno od mesta. Hkrati pa najdba votivne are posvečene avtohtonemu božanstvu Eji nakazuje, da se je histrska kultura ohranila tudi po rimski osvojitvi in da je bila romanizacija dolgotrajen proces.
Dvigrad kot so ga lahko videli popotniki konec 19. stoletja (Caprin, 1895)
Območje Dvigrada je ostalo strateško pomembno tudi po padcu rimskega cesarstva in opustitve rimske zemljiške razdelitve. V srednjem veku je zamenjalo več gospodarjev in v zadnjih stoletjih svojega obstoja bilo pod beneško oblastjo. Po spletu zgodovinskih okoliščin je bil Dvigrad še vedno obmejna utrdba, tokrat na meji med Beneško republiko na zahodu in Goriško grofijo (in kasneje Avstrijo) na vzhodu. Poleg zaradi same obrambne vloge je bil pomemben tudi zato, ker je bil pristanišču na koncu Limskega zaliva najbližje naselje in je torej služil kot carinska postaja za blago, ki je zapuščalo osrednjo Istro.
Strateško pomembno in relativno premožno mesto je živelo do začetka 17. stoletja, ko ga je v nekaj letih prizadel niz tragičnih dogodkov, ki so ga zapisali propadu. Leta 1615 je med avstrijsko-beneško vojno mesto vzdržalo štiridnevno obleganje. Ker jim mesta ni uspelo zavzeti, so Uskoki v besu oplenili in požgali bližnje vasi. V sledečih letih je Dvigrad opustošila najprej kuga in nato še malarija. Maloštevilni preživeli prebivalci so »zakleto« mesto zapustili in se preselili v Kanfanar, ki naj bi imel bolj zdravo podnebje.
Nenavadno je, da najstarejši znan opis Dvigrada izhaja šele iz sredine 17. stoletja, ko ga je obiskal novigradski škof G. F. Tommasini in v njem našel samo še 3 revne kmečke družine. V svojem poročilu je podal tudi dober opis cerkve sv. Sofije, ki je bila takrat še vedno v funkciji. Po omembi častitljive starosti cerkvene zgradbe in tega, da gre za baziliko, se je spustil tudi v podrobnejši opis cerkvene notranjosti: "...nad obokom osrednje ladje so vidne stare slikarije in langobardske stvari(?), ki prikazujejo bitko za Jeruzalem in ladijsko floto, ki jo sestavljajo galeje nenavadnih oblik. Najdemo tudi druge prizore iz Stare zaveze in prizore iz Kristusovega življenja, ki so naslikani na grški način. Na nasprotni strani najdemo prikaz dvanajstih apostolov in še druge prizore. Na glavnem oltarju je star relief s podobo Device Marije. Tukaj je tudi relief častitljive starosti s podobo sv. Sofije. Občudovanja vredno je, da je cerkev, za razliko od preostanka gradu in rektorske palače, v dobrem stanju."
Leta 1714 je bila zapuščena tudi cerkev sv. Sofije, njena zanimiva paleogotska prižnica z reliefom sv. Sofije, ki drži v rokah dve mesti, pa je bila skupaj z izrezljanimi vhodnimi vrati in nekaj kipi preseljena v župnijsko cerkev sv. Silvestra v Kanfanaru. Mesto je tako tudi dokončno »umrlo«.
Prižnica iz Sv. Sofije, ki se danes nahaja v Kanfanaru (Udruga DVEGRAJCI)
V obdobju 1965-1971 so bili na cerkvi sv. Sofije izvedeni obsežni konzervatorski in rekonstrukcijski posegi. Med deli so arheologi pred nadaljnjim propadom (in pred krajo…) uspeli rešiti ostanke fresk iz predromanskega obdobja in številne fragmente kamnitih kipov. Danes se te zgodovinske ostaline nahajajo v Istrskem arheološkem muzeju v Pulju.
Konec 19. stoletja je bilo na stenah Sv. Sofije še vedno možno videti ostanke predromanskih fresk (Caprin, 1895)
In kaj lahko danes vidimo v Dvigradu?
Ostanke mesta obdaja dvojno obzidje, ki se stika pri treh mestnih vratih in ki ga dodatno utrjujejo še trije obrambni stolpi iz 14. stoletja. Na osrednjem in hkrati najvišjem delu mesta se dvigajo ostanki mogočne romanske bazilike posvečene sv. Sofiji, ki je bila zgrajena med 11. in 12. stoletjem na ostankih starokrščanske cerkve iz 5. stoletja. Poleg tega obiskovalce v Dvigradu pričakajo še večinoma pod vegetacijo skriti ostanki 220 hiš s pripadajočo urbano infrastrukturo (tlakovane ulice in trgi, odtočni kanali, itd.).
V bistvu je to, kar dandanes vidimo, kljub zobu časa, ki še vedno neusmiljeno melje dalje, zelo dobro ohranjeno srednjeveško mesto, ki bo za vedno ostalo zamrznjeno v zgodnjem 17. stoletju. Zasluga za to ohranjenost gre predvsem dejstvu, da so prebivalci enostavno odšli in zato mesta niso več prenavljali in »posodabljali«, hkrati pa je imelo tudi to srečo, da se nahaja dovolj daleč od drugih naselij, kar je omejilo njegovo izrabo kot vir gradbenega materiala. Bližnji Kanfanar je bil kljub vsemu le majhna vas do katere še danes vodi dolg strm klanec.
Zanimivo je tudi to, česar obiskovalec v Dvigradu ne najde. V Dvigradu ni množice turistov (lahko se zgodi, da boste med obiskom popolnoma sami), ni turističnih (oz. kakršnihkoli drugih) informacij o kraju in ni spominkov (čeprav se kiosk/okrepčevalnica, ki stoji ob parkirišču, dokaj neuspešno trudi s tem).
Skratka Istra za alternativce.
Se nadaljuje...
Viri:
Maurizio Levak: Nastanak i povijesni razvoj ranosrednjovjekovnog Dvigrada (2007)
Juroš Monfardin, F.: Dvigrad: povijesnoarheološka skica, Histria Archaeologica (1999), 30, 155-164.
Juroš Monfardin, F.: Dvigrad: povijesnoarheološka skica, Histria Archaeologica (1999), 30, 155-164.
Giuseppe Caprin: Alpi Giulie (1895) (z zgodovinopisnega stališča je knjiga relevantna približno toliko kot Mikijev zabavnik, vendar vsebuje zanimive fotografije in skice)
Udruga DVEGRAJCI (kulturno društvo, ki se ukvarja s promocijo in preučevanjem Dvigrada)
Ni komentarjev:
Objavite komentar