Meja na "koncu sveta"

Na gozdnatem območju južno od Snežnika se na ravninskih planotastih predelih nahaja več izkrčenih lazov: Gomance, Čabranska polica in Klanska polica. Med zadnjima dvema, ki ležita na nadmorski višini 1143 m, se je v času Avstrijskega cesarstva nahajala tromeja med Istro, Kranjsko ter Hrvaško in Slavonijo.

Položaj tromeje na topografski karti iz leta 1914.

Zanimivo je, da je ta administrativna meja na več odsekih zvesto sledila poteku rimskega zapornega zida imenovanega Liburnijski limes. "Meji" tako deloma sovpadata tako v smeri proti Babnem polju / Prezidu (sever), kot tudi v smeri proti Klani / Studenu (jug). Isti razmejitveni črti je kasneje sledila meja med Italijo in Jugoslavijo, danes pa na sicer krajšem odseku tudi tista med Slovenijo in Hrvaško.

V vsakem primeru pa je bilo območje Snežnika na začetku 20. stoletja manj "divje" in pozabljeno, kot je dandanes. Obstajalo je namreč precej manjših naselbin v katerih so se bolj ali manj redno zadrževali gozdarji, lovci, ipd.

Pogled na okolico tromeje na razglednici iz začetka 20. stoletja.

Glavne "naselbine", ali bolje rečeno gradovi, zavetišča, gozdarske hiše in lovske koče, na območju Snežnika na razglednici iz leta 1904.

Gozdovi na območju Čabranske police, ki je v začetku 20. stoletja spadala pod Hrvaško in Slavonijo, so bili v lasti barona Ghyczya.

Čeprav prva svetovna vojna na območje Snežnika ni imela neposrednega vpliva, so pa njene kasnejše posledice pomenile precejšnji pretres. Gomance, Čabranska polica in Klanska polica so namreč pripadle Kraljevini Italiji, v njihovi neposredni bližini pa je v pokrajino zarezala močno zastražena meja.

Italijanska topografska karta z vrisanim potekom nove meje. Zanimivo je, da so na karti označeni tudi ostanki rimskega zapornega zidu.

Nova politična situacija je s seboj prinesla tudi težnjo po poitaljančenju vseh možnih imen, tudi zemljepisnih. Poitaljančenje je bilo bolj ali manj okorno in je na območju Čabranske in Klanske police privedlo do precejšnje zmede. Avstro-ogrska administrativna meja je planoto namreč delila na dva dela. Eden je spadal pod okrožje Klana, drugi pa pod okrožje Čabar. Od tod tudi izhajata imeni obeh polic. Italijanski topografi so enostavno vzeli v roke slovar in ugotovili, da čabar pomeni vedro (secchio po italijansko) in da je polica v bistvu planota (piano po italijansko). Celotna planota je tako postala Pian della secchia. Zmeda se je še povečala, ko so območju nekdanje Klanske police odprli mejni prehod in ga poimenovali Ciabransca...

Gozdarska hiša na območju planote na razglednici iz leta 1930. Poleg hiše stoji Fiatov tovornjak (najverjetneje gre za model Bl 18).

Kot že prej rečeno je vzpostavitvi nove meje sledila militarizacija območja. Na italijanski strani sta mejo nadzorovali tako obmejna milica (MVSN) kot finančna straža (guardia di finanza). Strog mejni nadzor je s seboj prinesel potrebo po izgradnji številnih vojašnic. Natančnega števila tovrstnih objektov na območju Snežnika nam ni uspelo ugotoviti. Med našimi raziskavami smo zasledili sledeče: 

- Caserma Difensiva Guardia alla Frontiera Pian della Secchia
- Caserma Guardia di Finanza Ciabransca

- Caserma Milizia MVSN Ciabransca

- Caserma Guardia di Finanza Monte Cifri (Cifre)

- Caserma Milizia MVSN Monte Melise (Melišje)

- Caserma Guardia di Finanza Quota 909 (Brgudac v bližini Studene)

- Caserma Milizia MVSN Dolina dei Noccioli (Leskova dolina)

- Caserma Guardia di Finanza Dolina dei Noccioli

- Caserma Difensiva Guardia alla Frontiera Dolina dei Noccioli
- Caserma Guardia di Finanza Zabice (Zabiče)

Poleg številnih vojašnic so v tem obdobju zrasli tudi številne pomožni objekti: bunkerji, topniški položaji, protitankovski jarki in polja betonskih protitankovskih ovir.

Kljub močni militarizaciji pa je potrebno reči, da je območje Snežnika v obdobju med obema vojnama doživelo tudi kratek, a intenziven, turistični razcvet. Klanska in Čabranska polica sta namreč v dvajsetih letih postali priljubljeno zimskošportno središče. Zgrajena sta bila kar dva gostinska objekta. Smučarji so se najraje zadrževali v zavetišču Angheben, ki je bilo cenovno precej bolj ugodno kot bližnji hotelsko urejen planinski dom Guido Rey, kjer je bilo potrebno celo plačati vstopnino. Na Klanski polici so v tem obdobju organizirali tudi več smučarskih tekmovanj, postavili pa so celo smučarsko skakalnico.

Udeleženci smučarskega tekmovanja pred zavetiščem Angheben.

Povečanje števila ljudi na območju na račun vojakov in turistov je s seboj prineslo tudi povpraševanje po različnih dobrinah. Za zadovoljitev tovrstnih potreb je na Gomancah tako zrasla celo manjša trgovina.

Turistično središče pa je na žalost začelo izgubljati na popularnosti že konec tridesetih let in je po vojni povsem zamrlo.

Dandanes o obstoju teh vojaških in turističnih objektov pričajo le še skromni ostanki. Po drugi svetovni vojni in ukinitvi nekoč strogo zastražene meje so bili namreč ti objekti, razen redkih izijem, prepuščeni propadu ali pa so bili celo namerno odstranjeni. Območje Snežnika je tako ponovno postalo "kraljestvo" gozdarjev, lovcev in ljubiteljev neokrnjene narave. Situacija se ni spremenila niti z nastankom nove državne meje med Slovenijo in Hrvaško.

Eden izmed redkih "recikliranih" objektov je nekdanja vojašnica na Brgudcu pri Studeni, ki je postala lovska koča. Zanimivo je, da ta objekt stoji ravno na območju, kjer avstro-ogrska administrativna meja, medvojna meja med Italijo in Jugoslavijo ter rimska Claustra povsem sovpadajo. 

Položaj avstrijske administrativne meje na topografski karti iz leta 1914.

V bližini lovske koče si je mogoče ogledati očiščen in nedavno od tega restavriran odsek rimskega limesa.

Viri:

www.lokalpatrioti-rijeka.com

https:/www.kamra.si