Dvigradske legende

V Kanfanaru in v okoliških vaseh krožijo na Dvigrad vezane legende samo še med starejšimi ljudmi, vendar jih ti le neradi delijo z drugimi, saj se bojijo posmeha. To je velika škoda, saj so te zgodbe, ki so se stoletja dolgo prenašale iz roda v rod, sestavni del samo Dvigradu lastnega imaginarija, zato so vredne, da se jih ohranja.

V nadaljevanju navajamo nekaj legend, ki so zanimive predvsem zato, ker lahko, če vsaj v grobem poznamo zgodovino Dvigrada, ugotovimo, da vsaj nekatere prav presenetljivo nazorno opisujejo dogodke, ki so se dejansko zgodili v mestu, ki pa že 400 let ne obstaja več! Seveda teh zgodb ni možno jemati dobesedno, saj se v njih med seboj mešajo dogodki iz različnih časovnih obdobij, veliko pa je tudi povsem fantazijskih vložkov, ki so posledica vraževernosti in krpanja lukenj v zgodovinskem spominu. 

Vsaki legendi smo skušali dodati tudi razlago, zavedajoč se, da je to lahko sila tvegano početje, saj nismo strokovnjaki na tem področju, poleg tega pa nismo niti domačini ampak “forešti”. Teren je torej spolzek, streli v koleno pa zelo verjetni.

Legenda o dvigradskem zakladu

Legenda pravi, da je nekje znotraj dvigradskega obzidja zakopan zaklad. Nekoč so se dobili trije kmetje in ga šli iskat. Izkopali so luknjo in našli kotel poln zlatnikov na katerih je sedelo majhno črno bitje peklenskega izgleda. V zameno za zaklad je bitje zahtevalo od kmetov, da mu predajo svoje duše. Ti niso imeli niti najmanjšega namena pogajati se, zato bitje zagrabili za ušesa in ga hoteli odstraniti. Takrat se je z velikim truščem pred kmeti pojavil sam hudič, ki jih je tako močno oklofutal, da so zleteli vsak na svoj konec Istre.

Možna razlaga: Verjetno najbolj poznana legenda in hkrati mogoče tudi najmanj zanimiva. Tovrstne zgodbe so zelo pogoste, saj verjetno ni zapuščenega gradu na katerega ne bi bila vezana legenda o zakopanem zakladu. Pogosto je tudi to, da te zaklade varujejo kakšna zlobna bitja (zmaji, duhovi umrlih, itd.). V pričujočem primeru je posebnost ta, da zaklad varujeta kar dva peklenščka in da v zameno za zaklad zahtevata dušo najditeljev. Tudi tovrstni “pakti s hudičem” so precej pogosti, čeprav po navadi v drugačnem kontekstu. Mogoče je sovpadanje teh dveh “klišejev” povezano s tem, da je Dvigrad na splošno veljal za prekleto mesto. Zanimiva je tudi uporaba magičnega števila 3 (trije kmetje) v navezavi z obliko Istre (trikotnik).

Legenda o ustanovitvi mesta

Legenda utemeljuje izgradnjo dveh utrdb z medsebojno tekmo med dvema velikanoma (brata dvojčka) in zmajem, ki je živel v Limskem zalivu, za naklonjenost lepe ribičeve hčere. Zmaju je večkrat uspelo ukaniti brata, saj se je po potrebi lahko spremenil v lepega mladeniča. Na koncu sta velikana med seboj sklenila, da bo dekle dobil tisti, ki mu bo uspelo prej sezidati stolp. Velikana sta tako začela graditi stolp vsak na svojem hribu, vendar je na koncu zmagovalec ostal brez nagrade, saj se je dekle ob misli, da bo končalo kot ujetnica v enem izmed stolpov, umrlo od strahu. Njena duša se je preselila v morsko deklico s katero se je pogosto kopala v morju.

Možna razlaga: V preteklosti so izgradnjo zapuščenih naselij in utrdb pogosto pripisovali velikanom, ki so živeli nekoč daleč v preteklosti. V slovenskem prostoru so ti velikani znani pod imenom Ajdi in po njih je npr. poimenovano mesto Ajdovščina, ki je zraslo na ostankih rimske Castre. Torej ne bi bilo ravno presenetljivo, če bi tovrstne zgodbe krožile tudi o Dvigradu, ki je bil zgrajen na mestu, kjer je v preteklosti že stala neka utrdba. 

Zmaj, ki prevzema človeško podobo, v zgodbi deluje nekoliko izven konteksta. V krščanski mitologiji sicer zmaj pooseblja zlo (hudiča) in poganstvo, torej se njegova omemba mogoče dodatno navezuje na “brezbožno” preteklost samega kraja. 

Dekle je verjetno najbolj zanimiv lik in bi lahko predstavljalo samo mesto. V zgodbi se močno poudarja njena vez z morjem (ribičeva hči, kopa se z morsko deklico), kar bi lahko predstavljalo spomin na čase, ko je bilo bogastvo Dvigrada vezano na carinjenje blaga, ki je potovalo po morju. Poleg tega bi lahko to, da je zanjo tekmovalo več snubcev in da je na koncu tragično umrlo, nakazovalo na usodo obmejnega mesta, ki je bilo stalen predmet spora med mejaši in je koncu propadlo.

Tako kot zmaj je tudi morska deklica obroben lik, ki ga ni mogoče enoznačno pojasniti. V srednjeveški ikonografiji predstavljaj nečimrnost in pohoto, poleg tega je pa tudi brez duše.

Če sledimo ideji, da dekle predstavlja mesto, bi njena povezava z zmajem in morsko deklico lahko nakazovala to, kar so še nedolgo nazaj pridigali vaški župniki: Mesta so kraj razvrata in nemorale, ki se jih spodoben kristjan izogiba.

Legenda o kugi

Legenda pravi, da je Dvigrad propadel zaradi božje kazni. Preživeli so samo pastirček in njegova družina. Zvečer je kuga, ki je bila prevzela žensko podobo, prišla do dečka, ki je čuval ovce, in ga prosila, če jo lahko nese na skalni osamelec imenovan “Krug Sv. Anđela” (Pečina Svetega Angela), ki se nahaja v bližini mesta. Dečka je zaskrbelo, da ne bo kos nalogi, saj je bila ženska velika, on pa majhen. Ženska mu je zagotovila, da je lahka kot peresce, in da zato ne bo imel težav. Ko sta prispela na vrh pečine, mu je kuga razkrila svojo pravo identiteto in mu povedala, da bo ponoči pomorila vse prebivalce mesta, zato naj odpelje stran svoje bližnje, če jih želi rešiti. Deček je tekel domov ter povedal mami, bratu in sestri, kaj se bo zgodilo. Družina je zbrala na kup svoje borno imetje in odšla proti današnjemu Kanfanaru, kjer so postali njegovi prvi prebivalci. Vsi ostali prebivalci Dvigrada so umrli, mesto pa se je začelo rušiti samo od sebe.

Možna razlaga: Legenda lepo povzame konec Dvigrada. Mestno prebivalstvo so zdesetkale epidemije, maloštevilni preživeli pa so se preselili v Kanfanar. Prebežniki sicer niso ustanovitelji naselja, kot trdi legenda, saj se Kanfanar omenja že v listinah iz 11. stoletja. Zanimivo, da ni omenjeno, zakaj je Dvigrad zadela tako huda kazen.

Legenda o tem, kako je “Pečina svetega Angela” (Krug sv. Anđela) dobila svoje ime

V Dvigradu je bila včasih navada, da je morala mladenka, ki je bila obtožena, da ni več devica, svojo nedolžnost dokazati s skokom s skalnega osamelca, ki se nahaja ob cesti, ki vodi od Kanfanara proti Dvigradu. Če je obtoženka varno pristala pod skalo, je bilo to dokaz nedolžnost, če pa padca ni preživela, je to bilo nedvomen dokaz krivde. Nekoč se je zgodilo, da obtoženka po skoku ni pristala pod pečino, ampak je poletela na drugo stran doline in pristala vrh skalne stene “Ladićevi krugi”. Ker so sodniki, svetovalci in prisotno ljudstvo videli, da je mladenka poletela ko angel, so se odločili, da bo od tistega dne dalje skala znana kot “Pečina svetega Angela”.

Možna razlaga: Razlaga imena slikovitega skalnega osamelca je v resnici precej prozaična. Na vrhu skale je svojčas namreč stala cerkvica (bolj verjetno kapelica?) posvečena Svetemu Mihovilu, t.j. Nadangelu Mihaelu. V pisnih virih se cerkvica zadnjic omenja leta 1801, ko je bila že v ruševinah. Kaj je gnalo ljudi, da so zgradili cerkvico na tako nedostopnem kraju pa bo najbrž za vedno ostalo nepojasnjeno.

Bolj zanimiv je opis preizkusa, ki so ga morala prestati obtožena dekleta, ki močno spominja na t.i. “božjo sodbo” (ordalijo), ki je bila pogosto sestavni del srednjeveških kazenskih postopkov. Božja sodba temelji na veri, da bo Bog pomagal obtoženemu uspešno prestati preizkus, če je le ta resnično nedolžen. Ordalije so večinoma vključevale “preizkus z vodo” (dober opis najdemo v Visoški kroniki) ali “preizkus z ognjem” in so jih večinoma izvajali v primeru, ko je bil nekdo obtožen prešuštva ali čarovništva. Preizkus s skokom v globino ni bil v rabi, ravno tako to ni znano, da bi to bil način izvrševanja smrtne kazni.

Obstaja precejšnja verjetnost, da gre pri opisu preizkusa za popačen spomin na čarovniško histerijo, ki je zajela Istro v 16. in 17. stoletju. V arhivskem fondu Svetega uficija (ta institucija je bila nekoč bolj znana pod imenom Sveta inkvizicija), ki se nahaja v Državnem arhivu v Benetkah, je namreč za obdobje 1550 – 1667 mogoče najti podatke o kar 16 čarovniških procesih.

Legenda o “Kroni Svetega telesa” (Koruna sv. Tila)

V času, ko je bil Dvigrad že zapuščen in ni v njem prebival več nihče, je obstajala resna nevarnost, da bo kdo lahko oskrunil Sveto telo, ki je bilo shranjeno v cerkvi Svete Sofije. Stanje je prišel preveriti tudi inkvizitor iz Benetk in ukazal, da naj se Sveto telo in sveto olje prenesejo v novo župno cerkev v Kanfanaru. Prenos naj bi se zgodil s svečano procesijo, ki bi jo vodil poreški škof, vendar je bil kanfanarski župnik neučakan in je prenos organiziral na lastno pest. Naslednji dan je v mestu zavladala panika, saj je Sveto telo čez noč izginilo iz tabernaklja. Prestrašeni župnik se je s svojimi kanoniki odpravil proti Dvigradu v upanju, da bo tam našel kakšen odgovor. Malo pred Dvigradom so na polju imenovanem Krona (v pomenu ograjeno polje ali ograda) zagledali nekaj, kar se je bleščalo. Bilo je izginulo Sveto telo! Zaskrbljeni, ker se prej niso držali navodil inkvizitorja, so poklicali poreškega škofa, da je ta nato na čelu svečane povorke prenesel Sveto telo v Kanfanar od koder ni nikoli več izginilo. Parcela, kjer je bilo najdeno Sveto telo, se nahaja pod dvigradskim obzidjem na desni strani in je se danes znana pod imenom “Krona Svetega telesa”.

Možna razlaga: Mogoče gre za spomin na morebitne procesije, ki so potekale med Dvigradom in Kanfanarjem, v času ko Dvigrada ni bilo več, cerkev sv. Sofije pa je bila se vedno v funkciji. “Sveto telo”, ki ga omenja legenda, je v tem primeru najverjetneje hostija, ki se po katoliški doktrini med posvetilnim obredom spremeni v resnično Jezusovo telo. Na čaščenje posvečene hostije je vezan tudi katoliški praznik Sveto rešnje telo (tudi Telôvo), ki je tradicionalno povezan s slovesno telôvsko procesijo. 

Po drugi strani, pa je tudi možno, da gre za spomin na prenos vrednejših predmetov, mogoče celo kakšne relikvije, v župno cerkev v Kanfanarju v času, ko je bila Sv. Sofija opuščena. Temu v prid bi govorila omemba pomembnih oseb (škof, inkvizitor), ki naj bi sodelovale pri prenosu Svetega telesa. Mogoče izginotje Svetega telesa namiguje tudi na to, da so bili iz Svete Sofije tudi dejansko odtujeni kakšni predmeti ali da je do kraje prišlo med samim prenosom.

Precej nenavadna je tudi omemba inkvizitorja, kar bi lahko v povezavi s krajo/skrunjenjem Svetega telesa zopet namigovalo na prej omenjene čarovniške procese. Po srednjeveških verovanjih naj bi namreč čarovniški shodi (sabat) vključevali skrunjenje hostij in drugih svetih predmetov.

Legenda o Henryju Morganu

Zgodba pravi, da se je znani gusar Henry Morgan, ki se je dolgo boril proti Špancem v imenu Anglije, v določenem trenutku zameril angleškim oblastem, ki so ga zato začele preganjati. Da bi se izognil prijetju, se je s zatekel v Limski zaliv. Od tod je s pomočjo svoje zveste posadke odnesel tekom let naropano bogastvo proti Dvigradu, kjer so vse skupaj zakopali. Kasneje so se Morgan in njegovi možje vrnili k ladjam zasidranim v zalivu in odplul nazaj proti Jamajki. Po drugi verziji so Morgan in njegovi ostali v Istri, kjer so ustanovili naselje, ki še dandanes nosi gusarjevo ime.

Možna razlaga: Mogoče najbolj bizarna dvigradska legenda, ki pa dokazuje, da v modernih časih legende se vedno lahko nastajajo in to na včasih resnično absurdnih osnovah.

Od kod se je torej vzel slavni morski razbojnik v Dvigradu? Najbrž gre vzrok temu iskati v seriji nenavadnih naključij. Začetek sistematičnih arheoloških raziskav v Dvigradu in z njimi povezanimi izkopavanj (Le kaj iščejo med tistimi razvalinami? Gotovo iščejo kakšen zakopan zaklad…) je namreč po čudnem naključju sovpadel ravno z vrhuncem popularnost pustolovskih gusarskih filmov B produkcije v katerih se je pojavil tudi sam Limski zaliv, ki je igral vlogo kulise za snemanje vikinške podzvrsti gusarskega filmskega pofla. Poleg tega se po čudnem naključju v bližini Dvigrada dejansko nahaja naselje z imenom Mrgani (na starih zemljevidih Morgani).

Kakorkoli že, že tako neverjetno zgodbo dokončno ovrže že podatek, da se naselje M(o)rgani v starih dokumentih omenja že precej pred rojstvom slavnega gusarja. Je pa zgodba vseeno na svoj način zanimiva, ker v njej vidimo reciklažo dveh motivov iz starejših legend: zakopani zaklad in povezavo Dvigrada z morjem.

V Istri je kapitana Morgana torej moč najti kvečjemu v steklenici.


Viri:
Nikolina Petrić - Kulturno-povijesno nasljeđe Dvigrada (2015)
Moja putovanja Istrom i šetnja Pulom
Udruga Dvegrajci