Tako imenovana Via Gemina je bila pomembna rimska cesta, ki je povezovala Aquileio (Oglej) z Julio Aemono (današnja Ljubljana). Zgrajena je bila v času cesarja Avgusta in je skozi celotno obdobje antike ter zgodnjega srednjega veka predstavljala glavno prometnico med Podonavjem in Italijo. Šlo je za pravo antično “avtocesto” ob kateri so zrasla številna naselja, poštne postaje in vojaške postojanke. Ker trasa ceste deloma poteka tudi čez težaven teren, je predstavljala njena izgradnja tudi velik inženirski podvig. Kljub temu pa se velja spomniti, da je Via Gemina v veliki meri prevzela traso se starejše ceste, to je t.i. “jantarne poti”, ki je v prazgodovini povezovala Baltik z Jadranom, in da po tej isti trasi se dandanes teče moderna avtocesta.
Jantarna pot
Nedvomno največji gradbeno-inženirski dosežek na celotni trasi Vie Gemine je bila izgradnja velikega mostu na Soči (Pons Sontii), ki se je nahajal v na območju Majnic v bližini današnje Fare, približno 800 m nad sotočjem Soče in Vipave.
Hipotetična rekonstrukcija Ponsa Sontii (Stasi, 2003)
Tabula Peutingeriana, srednjeveška kopija starega rimskega cestnega atlasa (itinerarium pictum), ki prikazuje glavne prometne povezave znotraj Rimskega cesarstva in katerega prvotno zasnovo se pripisuje Marku Vipsaniju Agrippi, kaže, da sta se most in pripadajoča poštna postaja (mansio) nahajala 14 milj (približno 22 km) od Aquileie.
Tabula Peutingeriana - izsek
Pričevanje o obstoju velikega mostu na Soči najdemo v še enem dokumentu iz rimskega obdobja. Grški zgodovinar Herodijan (170 – 250 n. š.) nam je v svoji “Zgodovini Rimskega cesarstva od smrti Marka Avrelija do vzpona Gordiana III” podal dragocen opis mostu in “nesreče”, ki je most doletela med enim izmed vojaških spopadov, ki mu je bil priča.
Leta 238 n. š. se je namreč rimski general Maksimin Tračan, prvi v nizu tako imenovanih vojaških cesarjev, iz svojega generalštaba v Sirmiumu (današnja Sremska Mitrovica) skupaj z njemu zvestimi legijami odpravil na pohod proti Rimu, kjer naj bi ga senat potrdil za cesarja. Med pohodom je vojska naletela na nepričakovan odpor Aquilejčanov (tako imenovan Bellum Aquilense), ki so, da bi pridobili čas, most preventivno porušili.
Prispevši do reke, katera šestnajst milj od mesta se nahaja, videl je, da je ta hudo široka inu globoka, jer napojil jo je taleči se sneg, kateri celo zimo se v bližnjih gorah je nabiral. Reka bila je tako silna inu deroča, da ni je bilo moč prebroditi. Tudi drugače je vojska ni mogla prečiti, jer tisti sjajni veliki most, kateri od starih cesarjev iz velikih klesanih kamnov zgrajen je bil in katerega mnogoštevilni oboki proti sredini reke v veličino so rasli, Akvilejci so celega pokvarili inu razvalili. Jer brez mostu inu brez bark naprej proti Akvileji ni mogla, je Massiminova vojska tako ob vodi obstala. Nekateri Germani so, ne vedoč kako hitre inu divje so reke v Italiji inu misleč, da so počasne inu mirne kakor one v Germaniji, katere zbog tega zamrznejo rade, z iskrimi konji v reko zaplavali, a jaki tok jih je proč odnesel inu vse pogubil.
Maksimin je težavo rešil tako, da je dal zgraditi pontonski most iz med seboj povezanih vinskih sodov.
Prišli so do njega nekateri mojstri, kateri so rekli, da je v tisti opusteli deželi moč najti veliko število velikih okroglih posod, katere so tamkajšnjemu življu za prevoz vina služile. Jer so te posode znotraj votle kakor barke, rekli so mojstri, da moč jih je povezati med seboj in da bodo one na vodi plavale in da je tako povezane posode z vejami in zemljo še bolj učvrstiti možno.
Doprsni kip Maksimina Tračana
Kljub vsemu pa Maksiminu nikdar ni uspelo priti do Rima. Uničenje mostu je uspelo njegovo vojsko zadržati dovolj dolgo, da so Aquilejčani dodatno utrdili mesto. Na koncu so se vojaki zaradi nepričakovano dolgega obleganja mesta, lakote in bolezni Maksiminu uprli in ga umorili.
Po tem nesrečnem dogodku je bil most, glede na njegovo izredno pomembno vlogo kot vez Italije z vzhodom, verjetno kmalu ponovno usposobljen. Zahvaljujoč langobardskemu kronistu Pavlu Diakonu vemo, da mu je celo uspelo preživeti padec Zahodnorimskega cesarstva. V svojem delu Historia Romana Diakon namreč omenja, da so 28. avgusta 489 v bližini Ponsa Sontii Ostrogoti Teodorika Velikega premagali herulsko vojsko, ki jo je vodil Odoaker.
Pavel Diakon (720 – 799)
Isti avtor nam v svoji Historii Langobardorum daje tudi slutiti, da je v času prihoda Langobardov v Italijo (568) most najbrž še vedno stal. Diakon namreč pravi, da je langobardski kralj Alboin zaupal upravljanje Furlanije svojemu nečaku Gisulfu. Gisulf je bil zadolžitev pripravljen sprejeti pod pogojem, da mu kralj dodeli tiste farae, ki si jih bo sam izbral. Farae so di bile osnovne celice langobardske vojaške organizacije. Šlo je za posebne rodove, ki so jih tvorili izbrani bojevniki in njihove družine in ki so bile v tesnih odnosih z vladajočim vojvodo. Naselje Fara je verjetno dobilo ime ravno po enem izmed takih vojaških rodov, ki se je naselil na tem mestu. Prisotnost Langobardov na tem območju potrjujejo tudi arheološke najdbe. Postavitev novega naselja tik ob reki v bližini rimskega mostu daje slutiti, da je vojvoda Gisulf to območje smatral za strateško še vedno izredno pomembno.
Od tod naprej pa se za Ponsom Sontii izgubijo vse zgodovinske sledi. Zgleda, da je most v nekem nedoločenem trenutku tako imenovanega in “temnega srednjega veka” preprosto izginil. Skoraj gotovo je, da je bil že porušen že pred letom 967. Iz tega leta namreč izhaja darovnica s katero cesar Oton I oglejskemu patriarhu Rodoaldu podeljuje več ozemelj med katerimi je najti tudi “... castrum quod vocatur Farra com omnibus suis pertinensis” (... grad, ki se imenuje Farra z vsem pripadajočim). Nenavadno bi bilo, da darovnica ne bi omenjala tako pomembnega objekta, kot je most, predvsem upoštevajoč dejstvo, da bi pobiranje mostnine predstavljalo vse prej kot zanemarljiv vir dohodka.
Ker ni niti novic o morebitnih dohodkih iz naslova prevoza prek reke z brodom, je upravičeno domnevati, da je območje Fare v tistem času že povsem izgubilo na strateškem pomenu in da so se prometni tokovi premaknili severneje na območje Gorice.
Pons Sontii je tako izginil iz zemljepisa in iz spomina za več kot tisoč let. Ponovno se je pojavil šele v 19. stoletju. A o tem bomo govorili naslednjič.
Viri:
- Dario Stasi: Quando l'Isonzo era un dio e Gorizia un ponte (2003)
- Liliana Ferrari, Donata Degrassi, Paolo Iancis (a cura di): Storia di Lucinico (2011)
- Silvano Cavazza (a cura di): Da Ottone III a Massimiliano I. Gorizia e i conti di Gorizia nel medioevo (2004)
- Herodian of Antioch's History of the Roman Empire
Ni komentarjev:
Objavite komentar