nedelja, 20. avgust 2017

Dvigradske legende

V Kanfanaru in v okoliških vaseh krožijo na Dvigrad vezane legende samo še med starejšimi ljudmi, vendar jih ti le neradi delijo z drugimi, saj se bojijo posmeha. To je velika škoda, saj so te zgodbe, ki so se stoletja dolgo prenašale iz roda v rod, sestavni del samo Dvigradu lastnega imaginarija, zato so vredne, da se jih ohranja.
V nadaljevanju navajamo nekaj legend, ki so zanimive predvsem zato, ker lahko, če vsaj v grobem poznamo zgodovino Dvigrada, ugotovimo, da vsaj nekatere prav presenetljivo nazorno opisujejo dogodke, ki so se dejansko zgodili v mestu, ki pa že 400 let ne obstaja več! Seveda teh zgodb ni možno jemati dobesedno, saj se v njih med seboj mešajo dogodki iz različnih časovnih obdobij, veliko pa je tudi povsem fantazijskih vložkov, ki so posledica vraževernosti in krpanja lukenj v zgodovinskem spominu. 


Vsaki legendi smo skušali dodati tudi razlago, zavedajoč se, da je to lahko sila tvegano početje, saj nismo strokovnjaki na tem področju, poleg tega pa nismo niti domačini ampak “forešti”. Teren je torej spolzek, streli v koleno pa zelo verjetni.

Legenda o dvigradskem zakladu

Legenda pravi, da je nekje znotraj dvigradskega obzidja zakopan zaklad. Nekoč so se dobili trije kmetje in ga šli iskat. Izkopali so luknjo in našli kotel poln zlatnikov na katerih je sedelo majhno črno bitje peklenskega izgleda. V zameno za zaklad je bitje zahtevalo od kmetov, da mu predajo svoje duše. Ti niso imeli niti najmanjšega namena pogajati se, zato bitje zagrabili za ušesa in ga hoteli odstraniti. Takrat se je z velikim truščem pred kmeti pojavil sam hudič, ki jih je tako močno oklofutal, da so zleteli vsak na svoj konec Istre.


Možna razlaga: Verjetno najbolj poznana legenda in hkrati mogoče tudi najmanj zanimiva. Tovrstne zgodbe so zelo pogoste, saj verjetno ni zapuščenega gradu na katerega ne bi bila vezana legenda o zakopanem zakladu. Pogosto je tudi to, da te zaklade varujejo kakšna zlobna bitja (zmaji, duhovi umrlih, itd.). V pričujočem primeru je posebnost ta, da zaklad varujeta kar dva peklenščka in da v zameno za zaklad zahtevata dušo najditeljev. Tudi tovrstni “pakti s hudičem” so precej pogosti, čeprav po navadi v drugačnem kontekstu. Mogoče je sovpadanje teh dveh “klišejev” povezano s tem, da je Dvigrad na splošno veljal za prekleto mesto. Zanimiva je tudi uporaba magičnega števila 3 (trije kmetje) v navezavi z obliko Istre (trikotnik).

Legenda o ustanovitvi mesta

Legenda utemeljuje izgradnjo dveh utrdb z medsebojno tekmo med dvema velikanoma (brata dvojčka) in zmajem, ki je živel v Limskem zalivu, za naklonjenost lepe ribičeve hčere. Zmaju je večkrat uspelo ukaniti brata, saj se je po potrebi lahko spremenil v lepega mladeniča. Na koncu sta velikana med seboj sklenila, da bo dekle dobil tisti, ki mu bo uspelo prej sezidati stolp. Velikana sta tako začela graditi stolp vsak na svojem hribu, vendar je na koncu zmagovalec ostal brez nagrade, saj se je dekle ob misli, da bo končalo kot ujetnica v enem izmed stolpov, umrlo od strahu. Njena duša se je preselila v morsko deklico s katero se je pogosto kopala v morju.

Možna razlaga: V preteklosti so izgradnjo zapuščenih naselij in utrdb pogosto pripisovali velikanom, ki so živeli nekoč daleč v preteklosti. V slovenskem prostoru so ti velikani znani pod imenom Ajdi in po njih je npr. poimenovano mesto Ajdovščina, ki je zraslo na ostankih rimske Castre. Torej ne bi bilo ravno presenetljivo, če bi tovrstne zgodbe krožile tudi o Dvigradu, ki je bil zgrajen na mestu, kjer je v preteklosti že stala neka utrdba. 
Zmaj, ki prevzema človeško podobo, v zgodbi deluje nekoliko izven konteksta. V krščanski mitologiji sicer zmaj pooseblja zlo (hudiča) in poganstvo, torej se njegova omemba mogoče dodatno navezuje na “brezbožno” preteklost samega kraja. 
Dekle je verjetno najbolj zanimiv lik in bi lahko predstavljalo samo mesto. V zgodbi se močno poudarja njena vez z morjem (ribičeva hči, kopa se z morsko deklico), kar bi lahko predstavljalo spomin na čase, ko je bilo bogastvo Dvigrada vezano na carinjenje blaga, ki je potovalo po morju. Poleg tega bi lahko to, da je zanjo tekmovalo več snubcev in da je na koncu tragično umrlo, nakazovalo na usodo obmejnega mesta, ki je bilo stalen predmet spora med mejaši in je koncu propadlo.
Tako kot zmaj je tudi morska deklica obroben lik, ki ga ni mogoče enoznačno pojasniti. V srednjeveški ikonografiji predstavljaj nečimrnost in pohoto, poleg tega je pa tudi brez duše.


Če sledimo ideji, da dekle predstavlja mesto, bi njena povezava z zmajem in morsko deklico lahko nakazovala to, kar so še nedolgo nazaj pridigali vaški župniki: Mesta so kraj razvrata in nemorale, ki se jih spodoben kristjan izogiba.

Legenda o kugi

Legenda pravi, da je Dvigrad propadel zaradi božje kazni. Preživeli so samo pastirček in njegova družina. Zvečer je kuga, ki je bila prevzela žensko podobo, prišla do dečka, ki je čuval ovce, in ga prosila, če jo lahko nese na skalni osamelec imenovan “Krug Sv. Anđela” (Pečina Svetega Angela), ki se nahaja v bližini mesta. Dečka je zaskrbelo, da ne bo kos nalogi, saj je bila ženska velika, on pa majhen. Ženska mu je zagotovila, da je lahka kot peresce, in da zato ne bo imel težav. Ko sta prispela na vrh pečine, mu je kuga razkrila svojo pravo identiteto in mu povedala, da bo ponoči pomorila vse prebivalce mesta, zato naj odpelje stran svoje bližnje, če jih želi rešiti. Deček je tekel domov ter povedal mami, bratu in sestri, kaj se bo zgodilo. Družina je zbrala na kup svoje borno imetje in odšla proti današnjemu Kanfanaru, kjer so postali njegovi prvi prebivalci. Vsi ostali prebivalci Dvigrada so umrli, mesto pa se je začelo rušiti samo od sebe.


Možna razlaga: Legenda lepo povzame konec Dvigrada. Mestno prebivalstvo so zdesetkale epidemije, maloštevilni preživeli pa so se preselili v Kanfanar. Prebežniki sicer niso ustanovitelji naselja, kot trdi legenda, saj se Kanfanar omenja že v listinah iz 11. stoletja. Zanimivo, da ni omenjeno, zakaj je Dvigrad zadela tako huda kazen.

Legenda o tem, kako je “Pečina svetega Angela” (Krug sv. Anđela) dobila svoje ime

V Dvigradu je bila včasih navada, da je morala mladenka, ki je bila obtožena, da ni več devica, svojo nedolžnost dokazati s skokom s skalnega osamelca, ki se nahaja ob cesti, ki vodi od Kanfanara proti Dvigradu. Če je obtoženka varno pristala pod skalo, je bilo to dokaz nedolžnost, če pa padca ni preživela, je to bilo nedvomen dokaz krivde. Nekoč se je zgodilo, da obtoženka po skoku ni pristala pod pečino, ampak je poletela na drugo stran doline in pristala vrh skalne stene “Ladićevi krugi”. Ker so sodniki, svetovalci in prisotno ljudstvo videli, da je mladenka poletela ko angel, so se odločili, da bo od tistega dne dalje skala znana kot “Pečina svetega Angela”.

Možna razlaga: Razlaga imena slikovitega skalnega osamelca je v resnici precej prozaična. Na vrhu skale je svojčas namreč stala cerkvica (bolj verjetno kapelica?) posvečena Svetemu Mihovilu, t.j. Nadangelu Mihaelu. V pisnih virih se cerkvica zadnjic omenja leta 1801, ko je bila že v ruševinah. Kaj je gnalo ljudi, da so zgradili cerkvico na tako nedostopnem kraju pa bo najbrž za vedno ostalo nepojasnjeno.
Bolj zanimiv je opis preizkusa, ki so ga morala prestati obtožena dekleta, ki močno spominja na t.i. “božjo sodbo” (ordalijo), ki je bila pogosto sestavni del srednjeveških kazenskih postopkov. Božja sodba temelji na veri, da bo Bog pomagal obtoženemu uspešno prestati preizkus, če je le ta resnično nedolžen. Ordalije so večinoma vključevale “preizkus z vodo” (dober opis najdemo v Visoški kroniki) ali “preizkus z ognjem” in so jih večinoma izvajali v primeru, ko je bil nekdo obtožen prešuštva ali čarovništva. Preizkus s skokom v globino ni bil v rabi, ravno tako to ni znano, da bi to bil način izvrševanja smrtne kazni.


Obstaja precejšnja verjetnost, da gre pri opisu preizkusa za popačen spomin na čarovniško histerijo, ki je zajela Istro v 16. in 17. stoletju. V arhivskem fondu Svetega uficija (ta institucija je bila nekoč bolj znana pod imenom Sveta inkvizicija), ki se nahaja v Državnem arhivu v Benetkah, je namreč za obdobje 1550 – 1667 mogoče najti podatke o kar 16 čarovniških procesih.

Legenda o “Kroni Svetega telesa” (Koruna sv. Tila)

V času, ko je bil Dvigrad že zapuščen in ni v njem prebival več nihče, je obstajala resna nevarnost, da bo kdo lahko oskrunil Sveto telo, ki je bilo shranjeno v cerkvi Svete Sofije. Stanje je prišel preveriti tudi inkvizitor iz Benetk in ukazal, da naj se Sveto telo in sveto olje prenesejo v novo župno cerkev v Kanfanaru. Prenos naj bi se zgodil s svečano procesijo, ki bi jo vodil poreški škof, vendar je bil kanfanarski župnik neučakan in je prenos organiziral na lastno pest. Naslednji dan je v mestu zavladala panika, saj je Sveto telo čez noč izginilo iz tabernaklja. Prestrašeni župnik se je s svojimi kanoniki odpravil proti Dvigradu v upanju, da bo tam našel kakšen odgovor. Malo pred Dvigradom so na polju imenovanem Krona (v pomenu ograjeno polje ali ograda) zagledali nekaj, kar se je bleščalo. Bilo je izginulo Sveto telo! Zaskrbljeni, ker se prej niso držali navodil inkvizitorja, so poklicali poreškega škofa, da je ta nato na čelu svečane povorke prenesel Sveto telo v Kanfanar od koder ni nikoli več izginilo. Parcela, kjer je bilo najdeno Sveto telo, se nahaja pod dvigradskim obzidjem na desni strani in je se danes znana pod imenom “Krona Svetega telesa”.

Možna razlaga: Mogoče gre za spomin na morebitne procesije, ki so potekale med Dvigradom in Kanfanarjem, v času ko Dvigrada ni bilo več, cerkev sv. Sofije pa je bila se vedno v funkciji. “Sveto telo”, ki ga omenja legenda, je v tem primeru najverjetneje hostija, ki se po katoliški doktrini med posvetilnim obredom spremeni v resnično Jezusovo telo. Na čaščenje posvečene hostije je vezan tudi katoliški praznik Sveto rešnje telo (tudi Telôvo), ki je tradicionalno povezan s slovesno telôvsko procesijo. 
Po drugi strani, pa je tudi možno, da gre za spomin na prenos vrednejših predmetov, mogoče celo kakšne relikvije, v župno cerkev v Kanfanarju v času, ko je bila Sv. Sofija opuščena. Temu v prid bi govorila omemba pomembnih oseb (škof, inkvizitor), ki naj bi sodelovale pri prenosu Svetega telesa. Mogoče izginotje Svetega telesa namiguje tudi na to, da so bili iz Svete Sofije tudi dejansko odtujeni kakšni predmeti ali da je do kraje prišlo med samim prenosom.


Precej nenavadna je tudi omemba inkvizitorja, kar bi lahko v povezavi s krajo/skrunjenjem Svetega telesa zopet namigovalo na prej omenjene čarovniške procese. Po srednjeveških verovanjih naj bi namreč čarovniški shodi (sabat) vključevali skrunjenje hostij in drugih svetih predmetov.

Legenda o Henryju Morganu

Zgodba pravi, da se je znani gusar Henry Morgan, ki se je dolgo boril proti Špancem v imenu Anglije, v določenem trenutku zameril angleškim oblastem, ki so ga zato začele preganjati. Da bi se izognil prijetju, se je s zatekel v Limski zaliv. Od tod je s pomočjo svoje zveste posadke odnesel tekom let naropano bogastvo proti Dvigradu, kjer so vse skupaj zakopali. Kasneje so se Morgan in njegovi možje vrnili k ladjam zasidranim v zalivu in odplul nazaj proti Jamajki. Po drugi verziji so Morgan in njegovi ostali v Istri, kjer so ustanovili naselje, ki še dandanes nosi gusarjevo ime.

Možna razlaga: Mogoče najbolj bizarna dvigradska legenda, ki pa dokazuje, da v modernih časih legende se vedno lahko nastajajo in to na včasih resnično absurdnih osnovah.
Od kod se je torej vzel slavni morski razbojnik v Dvigradu? Najbrž gre vzrok temu iskati v seriji nenavadnih naključij. Začetek sistematičnih arheoloških raziskav v Dvigradu in z njimi povezanimi izkopavanj (Le kaj iščejo med tistimi razvalinami? Gotovo iščejo kakšen zakopan zaklad…) je namreč po čudnem naključju sovpadel ravno z vrhuncem popularnost pustolovskih gusarskih filmov B produkcije v katerih se je pojavil tudi sam Limski zaliv, ki je igral vlogo kulise za snemanje vikinške podzvrsti gusarskega filmskega pofla. Poleg tega se po čudnem naključju v bližini Dvigrada dejansko nahaja naselje z imenom Mrgani (na starih zemljevidih Morgani).
Kakorkoli že, že tako neverjetno zgodbo dokončno ovrže že podatek, da se naselje M(o)rgani v starih dokumentih omenja že precej pred rojstvom slavnega gusarja. Je pa zgodba vseeno na svoj način zanimiva, ker v njej vidimo reciklažo dveh motivov iz starejših legend: zakopani zaklad in povezavo Dvigrada z morjem.


V Istri je kapitana Morgana torej moč najti kvečjemu v steklenici.


Viri:
Nikolina Petrić - Kulturno-povijesno nasljeđe Dvigrada (2015)
Moja putovanja Istrom i šetnja Pulom
Udruga Dvegrajci

petek, 21. julij 2017

Duecastelli - la Machu Picchu d'Istria

Il Canale di Leme fa parte di una valle d'erosione (Limska draga) sulla costa ovest dell’Istria, che si prolunga per circa 35 chilometri all'interno del territorio istriano. Il canale in se e lungo solo 9 chilometri.


A pochi chilometri di distanza da dove termina il Canale di Leme, ci sono due sporgenze rocciose, una dal pendio settentrionale della valle, l’altra su quello meridionale. Su quella meridionale nel medioevo sorgeva una fortezza chiamata Castel Parentino (il nome indica i suoi proprietari, cioè i vescovi di Parenzo) che fu abbandonato già nel XIV secolo e del quale praticamente non e rimasta nessuna traccia, mentre su quella settentrionale ancora oggi si trovano le rovine di una città-fortezza chiamata Moncastello (da Montecastello). L'abitato rimase, nonostante la scomparsa di Castel Parentino, conosciuto sotto il nome comune di Duecastelli (anche Docastelli o Duo Castra) fino al suo abbandono totale.


La zona di Duecastelli era abitata già nella preistoria. Questo non sorprende poiché la terra fertile e la vicinanza di fonti d'acqua rende il luogo adatto per la creazione di insediamenti. Varie tracce archeologiche (lapidi, oggetti di uso quotidiano, armi, monete romane) confermano chiaramente la continuità di insediamento anche nel periodo romano quando l'abitato faceva probabilmente parte delle fortificazioni del limes settentrionale dell’agro polesano. Anche il nome del vallone in se (Leme/Lim) trae probabilmente origine dal suo utilizzo come confine (limes) tra l’agro parentino e quello polesano. Duecastelli sorge inoltre proprio nel punto dove il vallone curva a 90 gradi verso nord. Da questo punto è quindi possibile proteggere e chiudere la valle e allo stesso tempo controllare sia i traffici in direzione nord – sud, sia quelli in direzione est – ovest.

Tracce della strada che nell'antichità partiva da Pola e passando per Valle (Bale) raggiungeva Duecastelli per poi proseguire a nord verso Corridico (Kringa) sono ancora visibili vicino al ciglione meridionale del pendio che conduce verso la città e a nord dell’insediamento nei pressi del cimitero. Il ritrovamento di un’ara votiva dedicata alla divinità autoctona Eia comunque testimonia la persistenza della cultura istrica dopo la conquista e un lungo processo di romanizzazione.

Duecastelli come appariva alla fine del XIX secolo (Caprin, 1895)

La zona di Duecastelli rimase strategicamente importante anche dopo la caduta del Impero romano e dell’abbandono della vecchia suddivisione del territorio. Durante il Medioevo passò di mano più volte e trascorse gli ultimi secoli della propria esistenza sotto il dominio veneziano. Per una combinazione di circostanze storiche fungeva di nuovo da fortificazione di confine, questa volta su quello che separava i territori della Serenissima a ovest dai territori della Contea di Gorizia (e più tardi dell'Austria) a est. Venezia era molto interessata a possedere Duecastelli, non solo per tale ragione, ma anche perché esso era il centro abitato più vicino all'imbarco che si trovava alla fine del canale di Leme e fungeva quindi come dogana per le merci che venivano esportate dall'Istria.


Duecastelli prosperò fino all'inizio del XVII secolo quando, in pochi anni, un susseguirsi di tragici avvenimenti decretò la sua fine. Nel 1615, durante la guerra tra l'Austria e Venezia, Duecastelli resistette a un assedio di quattro giorni da parte dei Uscocchi i quali, fallendo nell'impresa di conquistare la città, colti da rabbia impotente saccheggiarono e bruciarono i villaggi circostanti. Negli anni seguenti la popolazione fu quasi del tutto sterminata dalla peste di manzoniana memoria e dalla malaria. I pochissimi sopravvissuti abbandonarono la città “maledetta” e si trasferirono nella vicina, ma più salubre, Canfanaro (Kanfanar).


Stranamente la descrizione più antica di Duecastelli a noi pervenuta è quella redatta dal vescovo di Cittanova G. F. Tommasini che visitando la città alla meta del XVII secolo non vi trovò che tre famiglie di contadini. La chiesa di Santa Sofia che a quei tempi era ancora utilizzata gli fece un'ottima impressione. Dopo aver menzionato l’antichità della chiesa e la sua forma basilicale egli prosegui: “…e sovra la volta della nave di mezzo vi si vedono pitture antiche e cose longobarde(?), quali rappresentano la città di Gerusalemme combattuta e vi si vede un'armata di mare con forma stravagante di galere. Vi sono altre pitture del testamento vecchio con la vita e la passione di Cristo dipinto all'uso greco, dalla parte opposta li dodici Apostoli ed altro. Nell'altar maggiore la beatissima Vergine con figure di basso rilievo antiche, l'altra di Santa Sofia con figure di tutto rilievo, segno di grande antichità ed è mirabile che questa chiesa vien conservata bene, caduto il resto del castello sino il palazzo del rettore”.


Nel 1714 fu abbandonata anche la chiesa di Santa Sofia. Il suo interessante pulpito paleogotico con un bassorilievo raffigurante Santa Sofia che regge nelle mani due città fu, come anche la porta d'ingresso intagliata e alcune statue, trasferito nella chiesa parrocchiale di Canfanaro, dedicata a San Silvestro. La città cosi “mori” definitivamente.

Il pulpito con il bassorilievo di Santa Sofia che oggi si trova a Canfanaro (Udruga DVEGRAJCI)

Nel periodo 1965-1971 i resti di Santa Sofia furono oggetto di un importante intervento di conservazione e di parziale ricostruzione. Durante i lavori gli archeologi salvarono dal ulteriore degrado (e dai “collezionisti”) numerosi resti di affreschi risalenti al periodo pre-romanico e numerosi frammenti di sculture in pietra. Oggi questi reperti si trovano al Museo archeologico dell’Istria a Pola.

Alla fine del XIX gli affreschi pre-romanici erano ancora bene visibili (Caprin, 1895)

Cosa può vedere attualmente il visitatore a Duecastelli?

I resti della città sono circondati da doppie mura, collegate nei punti dove si trovano le porte cittadine. Come fortificazione aggiuntiva, furono costruite nel XIV secolo anche tre imponenti torri di difesa. La città è dominata dalla imponente basilica romanica di Santa Sofia costruita tra il XI e il XII secolo sui resti di una chiesa paleocristiana, risalente al V secolo. Oltre a questo si possono ammirare anche i resti di 220 case (perlopiù ancora ricoperte dalla vegetazione) e l'infrastruttura urbana dell'epoca (strade e piazze lastricate, canali per lo scolo dell'acqua, ecc.).

La pianta di Duecastelli

In sintesi, quello che è possibile vedere oggi e, nonostante l'implacabile scorrere del tempo, una città tutto sommato bene conservata e perennemente “congelata” all'inizio del XVII secolo. Da ringraziare per questo fatto, soprattutto l'abbandono repentino e totale della città da parte dei abitanti cosicché non ci sono stati successivi ristrutturamenti e ammodernamenti. Allo stesso tempo Duecastelli si trova anche abbastanza lontano dagli altri centri abitati e quindi non era più di tanto interessante come “cava”, dove predare materiali edilizi. La vicina Canfanaro era in fondo solo un piccolo paese, ed il dislivello tra i 2 siti non favoriva certo il trasporto.

A Duecastelli è interessante pure quello che non ci si trova. A Duecastelli non ci sono folle di turisti (può capitare di girarci totalmente da soli), non ci sono informazioni turistiche (né di qualunque altro tipo, se per questo...) e non ci sono souvenir (anche se il baracchino/ristoro vicino al parcheggio prova da tempo a rimediare con scarsi risultati).

Un'Istria alternativa insomma.

Continua…


Fonti:
Maurizio Levak: Nastanak i povijesni razvoj ranosrednjovjekovnog Dvigrada (2007)
Juroš Monfardin, F.: Dvigrad: povijesnoarheološka skica, Histria Archaeologica (1999), 30, 155-164.
Schiavuzzi R.: Due Castelli (1919)
Giuseppe Caprin: Alpi Giulie (1895) (dal punto di vista storiografico rilevante come Topolino, pero contiene belle foto e schizzi d'epoca)
Udruga DVEGRAJCI (associazione culturale dedita alla promozione e allo studio di Duecastelli)

Dvigrad - istrski Machu Picchu

Limski kanal je okoli 9 km dolg zaliv na zahodni obali Istre. Pravzaprav gre za potopljen del Limske doline (Limska draga), ki je v celoti dolga približno 35 km, in ki se nadaljuje v notranjost Istre kot kraška dolina.



Le nekaj kilometrov od tam, kjer se konča Limski zaliv, se nahajata dve izpostavljeni vzpetini, ena na južnem in druga na severnem pobočju Limske doline. Na južni je v srednjem veku stala utrdba Kaštel Parentin (Castel Parentino - ime je dobila po tedanjih lastnikih, t.j. poreških škofih), ki je bila opuščena še v 14. stoletju in od katere ni ostalo praktično nič, na severni pa se še dandanes nahajajo razvaline mesta-gradu Monkaštel (Moncastello - iz monte castello, t.j. hrib z gradom). Območje je bilo kljub opustitvi Kaštel Parentina do svojega konca znano pod skupnim imenom Dvigrad (Duecastelli, Docastelli, Duo Castra), t.j. dve mesti/grada.



Dvigrad je bil naseljen že v prazgodovini. To ni presenetljivo, saj rodovitna zemlja in bližina vodnih virov nudijo ugodne pogoje za stalno naselitev. Arheološke najdbe (nagrobniki, predmeti za vsakdanjo rabo, orožje, kovanci) potrjujejo kontinuirano poselitev tudi v rimskem obdobju, ko je bilo naselje verjetno del niza utrdb v okviru severnega limesa puljskega agra. Tudi ime same doline (Lim/Leme) verjetno izvira iz uporabe te naravne ločnice za potrebe administrativne meje (limes) med puljskim in poreškim agrom. Poleg tega leži Dvigrad točno na mestu, kjer dolina zavije pod kotom 90 stopinj proti severu. Od tod je torej mogoče ščititi prehod po dolini in nadzorovati promet tako v smeri sever – jug kot tudi vzhod – zahod.

Ostanki ceste, ki je v antiki iz Pulja preko Bal vodila do Dvigrada in od tam naprej proti Kringi na severu, so še danes vidni ob južni strani mesta in v bližini pokopališča, ki se nahaja severno od mesta. Hkrati pa najdba votivne are posvečene avtohtonemu božanstvu Eji nakazuje, da se je histrska kultura ohranila tudi po rimski osvojitvi in da je bila romanizacija dolgotrajen proces.


Dvigrad kot so ga lahko videli popotniki konec 19. stoletja (Caprin, 1895)

Območje Dvigrada je ostalo strateško pomembno tudi po padcu rimskega cesarstva in opustitve rimske zemljiške razdelitve. V srednjem veku je zamenjalo več gospodarjev in v zadnjih stoletjih svojega obstoja bilo pod beneško oblastjo. Po spletu zgodovinskih okoliščin je bil Dvigrad še vedno obmejna utrdba, tokrat na meji med Beneško republiko na zahodu in Goriško grofijo (in kasneje Avstrijo) na vzhodu. Poleg zaradi same obrambne vloge je bil pomemben tudi zato, ker je bil pristanišču na koncu Limskega zaliva najbližje naselje in je torej služil kot carinska postaja za blago, ki je zapuščalo osrednjo Istro.


Strateško pomembno in relativno premožno mesto je živelo do začetka 17. stoletja, ko ga je v nekaj letih prizadel niz tragičnih dogodkov, ki so ga zapisali propadu. Leta 1615 je med avstrijsko-beneško vojno mesto vzdržalo štiridnevno obleganje. Ker jim mesta ni uspelo zavzeti, so Uskoki v besu oplenili in požgali bližnje vasi. V sledečih letih je Dvigrad opustošila najprej kuga in nato še malarija. Maloštevilni preživeli prebivalci so »zakleto« mesto zapustili in se preselili v Kanfanar, ki naj bi imel bolj zdravo podnebje.


Nenavadno je, da najstarejši znan opis Dvigrada izhaja šele iz sredine 17. stoletja, ko ga je obiskal novigradski škof G. F. Tommasini in v njem našel samo še 3 revne kmečke družine. V svojem poročilu je podal tudi dober opis cerkve sv. Sofije, ki je bila takrat še vedno v funkciji. Po omembi častitljive starosti cerkvene zgradbe in tega, da gre za baziliko, se je spustil tudi v podrobnejši opis cerkvene notranjosti: "...nad obokom osrednje ladje so vidne stare slikarije in langobardske stvari(?), ki prikazujejo bitko za Jeruzalem in ladijsko floto, ki jo sestavljajo galeje nenavadnih oblik. Najdemo tudi druge prizore iz Stare zaveze in prizore iz Kristusovega življenja, ki so naslikani na grški način. Na nasprotni strani najdemo prikaz dvanajstih apostolov in še druge prizore. Na glavnem oltarju je star relief s podobo Device Marije. Tukaj je tudi relief častitljive starosti s podobo sv. Sofije. Občudovanja vredno je, da je cerkev, za razliko od preostanka gradu in rektorske palače, v dobrem stanju."


Leta 1714 je bila zapuščena tudi cerkev sv. Sofije, njena zanimiva paleogotska prižnica z reliefom sv. Sofije, ki drži v rokah dve mesti, pa je bila skupaj z izrezljanimi vhodnimi vrati in nekaj kipi preseljena v župnijsko cerkev sv. Silvestra v Kanfanaru. Mesto je tako tudi dokončno »umrlo«.

Prižnica iz Sv. Sofije, ki se danes nahaja v Kanfanaru (Udruga DVEGRAJCI)

V obdobju 1965-1971 so bili na cerkvi sv. Sofije izvedeni obsežni konzervatorski in rekonstrukcijski posegi. Med deli so arheologi pred nadaljnjim propadom (in pred krajo…) uspeli rešiti ostanke fresk iz predromanskega obdobja in številne fragmente kamnitih kipov. Danes se te zgodovinske ostaline nahajajo v Istrskem arheološkem muzeju v Pulju.

Konec 19. stoletja je bilo na stenah Sv. Sofije še vedno možno videti ostanke predromanskih fresk (Caprin, 1895)

In kaj lahko danes vidimo v Dvigradu?

Ostanke mesta obdaja dvojno obzidje, ki se stika pri treh mestnih vratih in ki ga dodatno utrjujejo še trije obrambni stolpi iz 14. stoletja. Na osrednjem in hkrati najvišjem delu mesta se dvigajo ostanki mogočne romanske bazilike posvečene sv. Sofiji, ki je bila zgrajena med 11. in 12. stoletjem na ostankih starokrščanske cerkve iz 5. stoletja. Poleg tega obiskovalce v Dvigradu pričakajo še večinoma pod vegetacijo skriti ostanki 220 hiš s pripadajočo urbano infrastrukturo (tlakovane ulice in trgi, odtočni kanali, itd.).

Tloris Dvigrada

V bistvu je to, kar dandanes vidimo, kljub zobu časa, ki še vedno neusmiljeno melje dalje, zelo dobro ohranjeno srednjeveško mesto, ki bo za vedno ostalo zamrznjeno v zgodnjem 17. stoletju. Zasluga za to ohranjenost gre predvsem dejstvu, da so prebivalci enostavno odšli in zato mesta niso več prenavljali in »posodabljali«, hkrati pa je imelo tudi to srečo, da se nahaja dovolj daleč od drugih naselij, kar je omejilo njegovo izrabo kot vir gradbenega materiala. Bližnji Kanfanar je bil kljub vsemu le majhna vas do katere še danes vodi dolg strm klanec.

Zanimivo je tudi to, česar obiskovalec v Dvigradu ne najde. V Dvigradu ni množice turistov (lahko se zgodi, da boste med obiskom popolnoma sami), ni turističnih (oz. kakršnihkoli drugih) informacij o kraju in ni spominkov (čeprav se kiosk/okrepčevalnica, ki stoji ob parkirišču, dokaj neuspešno trudi s tem).

Skratka Istra za alternativce.

Se nadaljuje...

Viri:
Maurizio Levak: Nastanak i povijesni razvoj ranosrednjovjekovnog Dvigrada (2007)
Juroš Monfardin, F.: Dvigrad: povijesnoarheološka skica, Histria Archaeologica (1999), 30, 155-164.
Giuseppe Caprin: Alpi Giulie (1895) (z zgodovinopisnega stališča je knjiga relevantna približno toliko kot Mikijev zabavnik, vendar vsebuje zanimive fotografije in skice)
Udruga DVEGRAJCI (kulturno društvo, ki se ukvarja s promocijo in preučevanjem Dvigrada)

ponedeljek, 10. julij 2017

La storia dello skyphos con civetta di Most na Soči

Durante gli scavi archeologici del 2001, a Most na Soči, venne ritrovato dagli archeologi, in una tomba risalente al V secolo a.C., uno skyphos, quasi intatto, decorato con figure di civetta.

Lo skyphos ritrovato to a Most na Soči

Lo skyphos è un modello di coppa per libagioni originaria dell'antica Grecia. Questo tipo di coppa è caratterizzato da un piede basso e da due piccole anse poste appena sotto l'orlo. Le anse possono essere o entrambe orizzontali (tipo A) o una orizzontale e l'altra verticale (tipo B). Gli skyphos di tipo B, vengono anche chiamati, indipendentemente dal tipo di decorazione, glaux, cioè civetta. Questa denominazione è probabilmente legata al fatto che la forma della coppa ricorda un uccello. L'ansa verticale rappresenta la testa dell’animale, la coppa il tronco e l'ansa orizzontale la coda. 

Nel V secolo a.C., ad Atene, si iniziò la produzione di grandi quantità di skyphos, a figure rosse su sfondo nero, raffiguranti una civetta tra due rametti d'ulivo. Questo tipo di skyphos divenne molto popolare e venne esportato nell’intero mondo greco, Italia meridionale ed Etruria comprese. Vista la grande popolarità dell’oggetto, presto incominciarono ad apparire »copie« provenienti prima da Corinto e dopo anche dalla Puglia, dalla Campania e dall'Etruria.

Skyphos con civetta di tipo A conservato a Bologna

Skyphos con civetta di tipo B conservato a Antalya

La datazione degli skyphos con civetta risulta problematica poiché non ci sono parallelismi stilistici con altro vasellame dipinto di quel periodo. Il modo usato per raffigurare la civetta è, infatti, completamente al di fuori degli stilemi pittorici tipici per l'epoca. Si crede quindi che queste coppe siano state, almeno all'inizio, prodotte in laboratori altamente specializzati, che svilupparono un proprio stile pittorico. Nonostante ciò, si ritiene che la maggior parte degli skyphos con civetta risalga al periodo 475 – 425 a.C..

L'iconografia degli skyphos con civetta appare comunque molto chiara. La civetta è ovviamente legata alla figura della dea Atena, protettrice della città di Atene. Il modo in cui la civetta è rappresentata ricorda inoltre l’aspetto delle monete d'argento ateniesi che riportavano da un lato l'effige della dea Atena con il caratteristico elmo e dall'altra una civetta nella stessa posa di quella raffigurata sugli skyphos, accompagnata da un rametto d'ulivo.

Moneta d'argento ateniese

D'altro canto ci sono poche certezze sul significato e sull'utilizzo degli skyphos con civetta. La loro peculiarità sta in primis nel numero insolitamente alto degli esemplari ritrovati. Un vecchio articolo del 1955, per esempio, ne conta ben 48 solo nei principali musei europei. Questo fatto sta a indicare che, per un periodo dell'antichità, essi giocassero un ruolo assai rilevante nella società. Molto probabilmente facevano parte di rituali di sacrificio ad Atena. Questa ipotesi troverebbe conferma nell'elevato numero di frammenti ritrovati sull'acropoli di Atene. È altresì probabile che le coppe venissero utilizzate sia nei rituali religiosi domestici che durante le feste religiose.

E lo skyphos con civetta di Most na Soči? Nell'area delle Alpi sud-orientali oggetti di lusso di questo tipo arrivavano molto di rado. I preziosi manufatti greci prima raggiungevano per mare gli avamposti ellenici più settentrionali sulla sponda occidentale dell’Adriatico (Adria, Spina), da dove in seguito continuavano il loro tragitto nell'entroterra, seguendo le antiche vie commerciali.

È difficile credere che nell’Isontino ci fosse qualcuno che venerasse la dea Atena, quindi è molto probabile che la coppa avesse una funzione puramente decorativa per il (presumibilmente ricco e rispettabile) proprietario. Se si tratta di uno skyphos ateniese originale o di una sua copia, ciò rimarrà probabilmente un mistero.

Per saperne di più;

Zgodba o sovjem skifosu iz Mosta na Soči

Leta 2001 so med zaščitnimi arheološkimi raziskavami na Mostu na Soči v grobu iz sredine 5. stoletja pr.n.š. našli skoraj v celoti ohranjen grški skifos okrašen z rdečimi sovjimi figurami.


Sovji skifos iz Mosta na Soči

Skifos (skyphos) je globoka posoda (čaša) za pitje z nizkim podstavkom in dvema ročajema, ki se nahajata tik pod zgornjim robom. Ročaja sta lahko oba vodoravna (tip A) ali pa je eden vodoraven, drugi pa navpičen (tip B). Skifosi tipa B so, ne glede na siceršnjo okrasitev, znani tudi pod imenom glaux (sova). To poimenovanje najverjetneje izvira iz tega, da njihova oblika spominja na ptico. Navpičen ročaj predstavlja glavo ptice, čaša sama trup, vodoraven ročaj pa rep. 

V 5. stoletju pr.n.š. so začeli v okolici Aten proizvajati t.i. sovje skifose na katerih je bila na črni podlagi upodobljena rdeča sova med dvema oljčnima vejicama. Ta tip skifosa je sčasoma postal tako priljubljen, da so ga začeli izvažati na vsa področja pod grškim vplivom, vključno z južno Italijo in Etrurijo. Zaradi te izjemne priljubljenosti so se kmalu začeli pojavljati »ponaredki«, ki so najprej izvirali iz Korinta, kasneje pa tudi iz Apulije, Etrurije in Kampanije.


Sovji skifos iz Bologne (tip A)

Sovji skifos iz Antalye (tip B)

Natančna datacija sovjih skifosov je težavna, saj ni mogoče potegniti vzporednice z drugimi poslikanimi posodami. Način upodobitve sove in oljčnih vejic namreč ne ustreza nobenemu znanemu slikarskemu stilu iz tistega obdobja. Domneva se, da so sovje skifose vsaj v začetku proizvajali v strogo specializiranih obratih, ki so razvili povsem svoj likovni slog. Kljub vsemu prevladuje mnenje, da glavnina sovjih skifosov izvira iz obdobja 475 – 425 pr.n.š.

Kakorkoli že, ikonografija sovjih skifosov je precej jasna. Sova je seveda simbolno povezana z boginjo Ateno, ki je bila tudi zaščitnica samega mesta Atene. Sam način upodobitve sove na skifosih spominja na figuraliko atiških srebrnikov, ki so imeli na eni strani lik Atene z značilno čelado, na reverzu pa sovo v podobni pozi, kot jo najdemo na skifosih, in oljčno vejico.


Atiški srebrnik

Kaj pa lahko rečemo o pomenu in rabi sovjih skifosov? Njihovo neverjetno veliko število (članek iz leta 1955 jih samo v vodilnih evropskih muzejih našteje kar 48) nakazuje, da so v antiki očitno igrali neko pomembno vlogo v tedanji družbi. Po eni strani so te čaše verjento uporabljali med javnimi daritvenimi obredi boginji Ateni, saj so npr. ravno na atenski akropoli našli zelo veliko njihovih črepinj. Poleg tega pa so jih verjetno uporabljali tudi pri domačih verskih obredih in pri verskih praznovanjih.

Kaj pa sovji skifos iz Mosta na Soči? Na območje jugovzhodnih Alp so tovrstni luksuzni predmeti verjetno prihajali dokaj redko. Dragoceni grški izdelki so ponavadi najprej prispeli po morju do najsevernejših grških postojank na zahodni jadranski obali (Spina, Adria), od tam naprej pa so potovali naprej v notranjost po starodavnih trgovskih poteh.

Ker je težko verjeti, da so v Posočju kdaj častili boginjo Ateno, lahko upravičeno domnevamo, da je imel za premožnega in uglednega lastnika sovji skifos izključno okrasno funkcijo. Če gre za originalni atiški skifos ali pa le za »ponaredek«, pa verjetno ne bomo nikdar izvedeli.

Nadaljnje branje:
Michael Watson - The owls of Athena: Some comments on owl skyphoi and their iconography
Franklin P. Johnson - A note on owl skyphoi
Atiški sovji skifos z Mosta na Soči

sobota, 17. junij 2017

Irenèo della Croce e la prima descrizione della Val Rosandra


Il cronista triestino Irenèo della Croce (1625 - 1713), nome di battesimo Giovanni Maria Manarutta, studio dai gesuiti a Trieste e successivamente entro nel ordine dei carmelitani scalzi. Visse nei conventi di Venezia e di Padova, ma visito frequentemente la città natale. Durante questi soggiorni si dedico alla raccolta di materiale storiografico. Il suo lavoro dal titolo “Historia Antica e Moderna: Sacra e profana, della città di Trieste, Celebre Colonia de'Cittadini Romani. Con la Notitia di molt'Arcani d'Antichità, Prerogative di Nobiltà e Gesti d'Huomini Illustri, Privilegi della Città, e Famiglie d'essa, Varietà d'Eruditioni, Inscrittioni, Sassi, Mausolei, M. S. Succesi, Mutationi de Riti, e Domini, fin a quest'anno 1698” fu stampato nell’anno 1698 a Venezia. L’opera e contraddistinta da uno spirito barocco ed e importante dal punto di vista storiografico poiché nella sua stesura l’autore si avvalse di documenti storici successivamente andati perduti.

Nell’opera si trova anche la prima descrizione dettagliata della Val Rosandra (pp. 257-261), completa anche di un disegno molto semplice e non prospettico dell’tratto della valle dove ai tempi di Ireneo erano ancora ben visibili i resti dell…

…Acquedotto publico, le cui Acque levate oltre sette miglia distante dalla Città sotto l'antico Castello di Mocco O hora atterrato, e distrutto, e sopra la Villa di Bolonez verso Levante poco lungi dalla Gabella, ove si riscuottono i Dati delle Merci, che si traportano in Istria denominata Fifimperch P dall’esser cinto quel sito da cinque asprissimi, & innacessibili Monti M composti dalla Natura di duro Macigno, che più tosto appariscono distinti Scogli, & un sol sasso, e separati Monti, mentre sopra essi non germogliano herbe, ne si vedono piante; fra quali scorre, un Torrente addimandato la Rosanda F in cui s’addunano l'Acque della pioggia compartite à gli stessi, che dividendo la Valle di Zaule nel mezzo, doppo breve corso, con quasi continuo tributo dona tutto se stesso al Mare.

Deve qui avvertire chi legge, che le lit. dell’Alfabetto sparse in questa Descrittione dimostrano i luoghi addotti nel Dissegno.

Nel piano, e quasi nel mezzo degli accennati Monti, scorgesi un aspro sasso lungo piedi 10, & alto sei in circa, sotto le cui radici da un bucco A assai capace formato dalla Natura, sgorga un'abbondante Vena d'Acqua, non meno fresca, che perfetta, che per un condotto artificiosamente fabricato drizzando il suo corso, tributava le sue copiose acque alla Città.

La fabbrica di quest'Acquedotto per quanto dimostrano l’avvanzate vestigia, che anco a giorni nostri appariscono in diversi siti del Territorio, fu assai sontuosa, e massicia, e di rilevante spesa, perche tutta a volto alto piedi cinque, e largo tre, mentre corseggiando il Monte di Siaris, poi quello di San Michele, vedesi con straordinaria meraviglia essergli aperta la Strada, quasi lo spacio d'un miglio con le punte di scalpello, nei duri Macigni, che circondono gl'accennati Monti.

Incaminandosi poi verso la Valle di Zaule dopo corteggiate con sontuosi rigiri varie Collinette, ritrovato più facile il camino, penetrando hor le viscere de' piani, hor le vene de’ Monti, hor il più imo delle Valli, e Campagne estende il corso verso la contrada di Castiglione.

...


La prima uscita, che faceva l'acqua del nostro Acquedotto dal Monte, A scorreva lo spatio di 50 passi in circa per un Canale, B artificiosamente fatto, prima d'imboccarsi nel Condotto, ò Tombino, C come si scorge nel qui ingiunto disegno, fatto abbozzare da me con non poca fatica, per la penuria de'periti in tal'Arte.

...

Scorso l'accennato Canale, entrava poi l'Acqua nel condotto, i vestigi della cui bocca, hoggidì ancora fracassati appariscono, con quelli d'una Casa ivi à canto, D fabbricata, forse per il Custode assegnato alla di lei custodia, e dell'Acquedotto, Indi poi rinchiusa scorreva nel Canale con tuortuosi raggiri à piedi degl'accennati Monti, summità de Colli, e profondità de Valli, fin'al ridursi nella Città, come già dissi.


Commenti:
La sorgente dell’acquedotto romano oggi porta il nome di Fonte Oppia. L’aspetto attuale sella sorgente non corrisponde a quanto descritto da della Croce poiché la grande roccia fu fatta brillare nel 1948 allo scopo di costruire una strada rotabile.

La sede daziale di Fifimperch fu costruita intorno al 1690 e abbandonata alla fine dell ‘700 quando fu trasferita a Basovizza. Nelle sue vicinanze fu successivamente costruito il palazzo Fünfenberg che venne distrutto da un incendio alla fine della seconda guerra mondiale.

Dal disegno di della Croce si evince che all’inizio del sentiero che parallelamente al Crinale porta verso la chiesa di Santa Maria in Siaris, una volta si trovava una piccola edicola. L’edicola fu distrutta durante la prima guerra mondiale.

I resti dell'acquedotto romano

Fonti:

Irenèo della Croce in prvi znani opis Doline Glinščice


Tržaški kronist Irenèo della Croce (1625 - 1713), pravo ime Giovanni Maria Manarutta, je po šolanju pri jezuitih v Trstu stopil v red bosonogih karmeličanov in odšel v Padovo. V rojstno mesto se je redno vračal in med obiski zbiral zgodovinsko gradivo. Leta 1698 je v Benetkah izšlo njegovo delo “Historia Antica e Moderna: Sacra e profana, della città di Trieste, Celebre Colonia de'Cittadini Romani. Con la Notitia di molt'Arcani d'Antichità, Prerogative di Nobiltà e Gesti d'Huomini Illustri, Privilegi della Città, e Famiglie d'essa, Varietà d'Eruditioni, Inscrittioni, Sassi, Mausolei, M. S. Succesi, Mutationi de Riti, e Domini, fin a quest'anno 1698”. Knjiga je napisana v duhu baročnega zgodovinopisja in je pomembna predvsem zato, ker je avtor črpal tudi iz virov, ki so se kasneje izgubili.

V knjigi najdemo tudi prvi znani opis Doline Glinščice (str. 257-261), ki je opremljen tudi s preprosto risbo, ki pa ne upošteva pravil perspektive in ki upodablja le tisti odsek doline, kjer so bili v della Crocejevem času dobro vidni ostanki…

…javnega akvedukta, kateri prejema vodo iz vira, kateri se nahaja več nego sedem milj od mesta pod starosvetnim Muhovim gradom O, kateri dandanes leži podrt inu povsem razvaljen nad vasjo Boljunec inu le kratek pot od mitnice Fifimperch poimenovane P, koder se na po Istri tovorjeno blago dac odmerja. Vir obdaja pet jako neprijaznih inu nedostopnih hribov M iz trdne skale grajenih na katerih lahko oko uzre samo kamen, jer na njih ne poganjajo zeli, niti se na njih ne uzrejo kake druge rastline.

Med temi hribi teče potok Glinščica poimenovan F v katerega se zbirajo vode, katere okoliški hribi z dežjem prejmejo inu kateri s svojo strugo Žaveljsko dolino na pol deli inu kateri po kratkem inu skoro neprekinjenem teku svoje vode morju daruje.

Naj na tem mestu bralca opomnim, da črke po tem opisu raztresene krajem na risbi prikazanim ustrezajo.

V dolini skoraj sredi prej omenjenih hribov lahko uzre oko pokončno skalo, katera je deset čevljev dolga inu šest široka inu izpod katere iz dokaj prostornega naravnega rora A izvira studenec z obilno inu bistro vodo obdarjen, katera je bila v starih časih po kanalu s človeško muko narejenim, proti mestu speljana tamkajšnjemu življu v užitek.

Izdelava tega akvedukta je bila, kakor njegovi preostanki, katere je moč dandanes na različnih koncih videti, kažejo, jako sijajna inu je znala drage denarce stati, jer je akvedukt ves obokan, visok kar pet čevljev inu širok tri inu je v svojem poteku vzdolž Malega Krasa inu Svetega Mihaela kar v daljini ene milje s pomočjo ostrih dlet v bridko skalo vklesan.

Kadar akvedukt enkrat Žaveljsko dolino doseže, postane njegova pot lažja, saj s sijajnimi okljuki nekaj goric obkroži inu se ob tem sedaj v tla dolin sedaj v gorice zagrize preden se nato usmeri proti v kontradi Castiglione.

...


Od vira izpod skale A potekal je akvedukt najpred v raztežaju kakih 50 čevljev po kanalu umetelno izdelanem B inu se potem izlil v zakrit rov C, kot je moč videti vidi na risbi, katero sem z nemalo brige izdelati dal ljubiteljem umetnosti v muko.

...


Na kraju, koder akvedukt iz kanala v vod prehaja, uzre lahko oko ostanke razvaljene stavbe D, katera je morebiti svoj čas za bivališče čuvarju akvedukta služila. Od tod naprej je bila voda proti mestu speljana, kakor sem že popred zapisal, po zakritem rovu umetelno speljanem ob vznožju prej omenjenih bridkih hribov, čez vrhunce goric inu globočino dolin.


E – Polje v bližini rimskega vodovoda
G – Kapelica
H – Steza, ki vodi do cerkve Sv. Marije v Pečeh
I – Cerkev
L – Grad Socerb
N – Vas Socerb 

Opombe:
Vodovod je vodo zajemal pri izviru, ki je danes poznan pod imenom Klinčica. Njegova okolica se dandanes precej razlikuje od tega, kar je videl in opisal della Croce, saj so mogočno skalo nad izvirom leta 1948 razstrelili, da so lahko razširili bližnji kolovoz.

Mitnico Fifimperch so postavili okrog leta 1690. Opuščena je bila že konec 18. stoletja, ko so zaradi spremenjenega poteka prometnih tokov urad preselili na Bazovico. V bližini opuščene mitnice so kasneje postavili dvorec Fünfenberg, ki je pogorel ob koncu druge svetovne vojne.

Na della Crocejevi risbi je na začetku steze, ki ob grebenu vodi do cerkve Sv. Marije v pečeh, označena kapelica, ki je danes ni več, saj je bila med prvo svetovno vojno uničena.