Meja na "koncu sveta"

Na gozdnatem območju južno od Snežnika se na ravninskih planotastih predelih nahaja več izkrčenih lazov: Gomance, Čabranska polica in Klanska polica. Med zadnjima dvema, ki ležita na nadmorski višini 1143 m, se je v času Avstrijskega cesarstva nahajala tromeja med Istro, Kranjsko ter Hrvaško in Slavonijo.

Položaj tromeje na topografski karti iz leta 1914.

Zanimivo je, da je ta administrativna meja na več odsekih zvesto sledila poteku rimskega zapornega zida imenovanega Liburnijski limes. "Meji" tako deloma sovpadata tako v smeri proti Babnem polju / Prezidu (sever), kot tudi v smeri proti Klani / Studenu (jug). Isti razmejitveni črti je kasneje sledila meja med Italijo in Jugoslavijo, danes pa na sicer krajšem odseku tudi tista med Slovenijo in Hrvaško.

V vsakem primeru pa je bilo območje Snežnika na začetku 20. stoletja manj "divje" in pozabljeno, kot je dandanes. Obstajalo je namreč precej manjših naselbin v katerih so se bolj ali manj redno zadrževali gozdarji, lovci, ipd.

Pogled na okolico tromeje na razglednici iz začetka 20. stoletja.

Glavne "naselbine", ali bolje rečeno gradovi, zavetišča, gozdarske hiše in lovske koče, na območju Snežnika na razglednici iz leta 1904.

Gozdovi na območju Čabranske police, ki je v začetku 20. stoletja spadala pod Hrvaško in Slavonijo, so bili v lasti barona Ghyczya.

Čeprav prva svetovna vojna na območje Snežnika ni imela neposrednega vpliva, so pa njene kasnejše posledice pomenile precejšnji pretres. Gomance, Čabranska polica in Klanska polica so namreč pripadle Kraljevini Italiji, v njihovi neposredni bližini pa je v pokrajino zarezala močno zastražena meja.

Italijanska topografska karta z vrisanim potekom nove meje. Zanimivo je, da so na karti označeni tudi ostanki rimskega zapornega zidu.

Nova politična situacija je s seboj prinesla tudi težnjo po poitaljančenju vseh možnih imen, tudi zemljepisnih. Poitaljančenje je bilo bolj ali manj okorno in je na območju Čabranske in Klanske police privedlo do precejšnje zmede. Avstro-ogrska administrativna meja je planoto namreč delila na dva dela. Eden je spadal pod okrožje Klana, drugi pa pod okrožje Čabar. Od tod tudi izhajata imeni obeh polic. Italijanski topografi so enostavno vzeli v roke slovar in ugotovili, da čabar pomeni vedro (secchio po italijansko) in da je polica v bistvu planota (piano po italijansko). Celotna planota je tako postala Pian della secchia. Zmeda se je še povečala, ko so območju nekdanje Klanske police odprli mejni prehod in ga poimenovali Ciabransca...

Gozdarska hiša na območju planote na razglednici iz leta 1930. Poleg hiše stoji Fiatov tovornjak (najverjetneje gre za model Bl 18).

Kot že prej rečeno je vzpostavitvi nove meje sledila militarizacija območja. Na italijanski strani sta mejo nadzorovali tako obmejna milica (MVSN) kot finančna straža (guardia di finanza). Strog mejni nadzor je s seboj prinesel potrebo po izgradnji številnih vojašnic. Natančnega števila tovrstnih objektov na območju Snežnika nam ni uspelo ugotoviti. Med našimi raziskavami smo zasledili sledeče: 

- Caserma Difensiva Guardia alla Frontiera Pian della Secchia
- Caserma Guardia di Finanza Ciabransca

- Caserma Milizia MVSN Ciabransca

- Caserma Guardia di Finanza Monte Cifri (Cifre)

- Caserma Milizia MVSN Monte Melise (Melišje)

- Caserma Guardia di Finanza Quota 909 (Brgudac v bližini Studene)

- Caserma Milizia MVSN Dolina dei Noccioli (Leskova dolina)

- Caserma Guardia di Finanza Dolina dei Noccioli

- Caserma Difensiva Guardia alla Frontiera Dolina dei Noccioli
- Caserma Guardia di Finanza Zabice (Zabiče)

Poleg številnih vojašnic so v tem obdobju zrasli tudi številne pomožni objekti: bunkerji, topniški položaji, protitankovski jarki in polja betonskih protitankovskih ovir.

Kljub močni militarizaciji pa je potrebno reči, da je območje Snežnika v obdobju med obema vojnama doživelo tudi kratek, a intenziven, turistični razcvet. Klanska in Čabranska polica sta namreč v dvajsetih letih postali priljubljeno zimskošportno središče. Zgrajena sta bila kar dva gostinska objekta. Smučarji so se najraje zadrževali v zavetišču Angheben, ki je bilo cenovno precej bolj ugodno kot bližnji hotelsko urejen planinski dom Guido Rey, kjer je bilo potrebno celo plačati vstopnino. Na Klanski polici so v tem obdobju organizirali tudi več smučarskih tekmovanj, postavili pa so celo smučarsko skakalnico.

Udeleženci smučarskega tekmovanja pred zavetiščem Angheben.

Povečanje števila ljudi na območju na račun vojakov in turistov je s seboj prineslo tudi povpraševanje po različnih dobrinah. Za zadovoljitev tovrstnih potreb je na Gomancah tako zrasla celo manjša trgovina.

Turistično središče pa je na žalost začelo izgubljati na popularnosti že konec tridesetih let in je po vojni povsem zamrlo.

Dandanes o obstoju teh vojaških in turističnih objektov pričajo le še skromni ostanki. Po drugi svetovni vojni in ukinitvi nekoč strogo zastražene meje so bili namreč ti objekti, razen redkih izijem, prepuščeni propadu ali pa so bili celo namerno odstranjeni. Območje Snežnika je tako ponovno postalo "kraljestvo" gozdarjev, lovcev in ljubiteljev neokrnjene narave. Situacija se ni spremenila niti z nastankom nove državne meje med Slovenijo in Hrvaško.

Eden izmed redkih "recikliranih" objektov je nekdanja vojašnica na Brgudcu pri Studeni, ki je postala lovska koča. Zanimivo je, da ta objekt stoji ravno na območju, kjer avstro-ogrska administrativna meja, medvojna meja med Italijo in Jugoslavijo ter rimska Claustra povsem sovpadajo. 

Položaj avstrijske administrativne meje na topografski karti iz leta 1914.

V bližini lovske koče si je mogoče ogledati očiščen in nedavno od tega restavriran odsek rimskega limesa.

Viri:

www.lokalpatrioti-rijeka.com

https:/www.kamra.si

Kraški rob, kot ga je videl Franco Cappi leta 1535

Državni arhiv v Benetkah hrani zanimiv zemljevid Kraškega roba iz leta 1535 (ASV. DRI, f. 19/1). Kljub temu, da le-ta ne sledi modernim kartografskim pravilom in da je perspektiva precej popačena, gre za dragocen dokument, ki prikazuje poselitev območja v tistem obdobju, lego danes izginulih cerkva in utrdb, potek starih cest ter potek meje med Avstrijo in Beneško republiko. Zemljevid je zanimiv tudi zato, ker avtor posveča veliko pozornost nevsakdanjim naravnim pojavom.

Segment 1 - Klanec

Na risbi lahko na primer vidimo staro mitnico v Klancu (B), ki se v pisnih virih prvič omenja že v 15. stoletju. V Cappijevem času je bil to stalno zastražen stolp tik ob glavni cesti, ki se mu ni bilo mogoče izogniti. 

B – Stolp v Klancu, mitnica katera nad glavno cesto stoji in koder mimo konji kateri z Nemškega prihajajo iti so prisiljeni vpričo stalne straže.

Kasneje so objekt razširili, saj se vanj vselila lokalna plemiška družina. Približno 150 let mlajša Valvazorjeva skica tako mitnico upodablja kot majhen grad. 

Mitnica je bila opuščena sredi 18. stoletja, danes pa ni o njej ostala nobena sled.

Segment 2 – Kastelec in Grad Socerb

Cappijev zemljevid tudi nakazuje, da je v zadnjih 500 letih na Kraškem robu verjetno prišlo do precejšnjih hidrogeoloških sprememb. Avtor je tako zabeležil, da je v bližini Kastelca (Castelaz) izpod hriba izviral potok, ki je nato tvoril jezero (A).

A – Vir žive vode, katera iz avstrijskega hriba izvira inu na meji pri Gabrovici jezero dela, katero bližnjemu življu jako v prid je.

Danes ni tistem območju nobenega omembe vrednega stalnega vodnega vira, kaj šele, da bi tam bilo kakšno jezero. Glede na razdaljo od naselij in konfiguracijo terena domnevamo, da je jezero najverjetneje ležalo na območju Kastelske vale in da je potok izviral izpod hriba Kras. To hipotezo potrjuje tudi ustno izročilo. Kot smo namreč že pisali v tem blogu, v Ospu pripovedujejo, da včasih v bližini Kastelca nastane jezero. Ko se jezero napolni do vrha, se začne voda prelivati in dreti po žlebu med Mišjo pečjo in Gabrovico.

Segment 3 - Osp

Avtor namenja veliko pozornosti Ospu in okolici. Opiše utrjeno Osapsko jamo (C), kamor so se zatekali domačini v primeru vojne, in presihajočo Osapsko reko (D), ki izvira iz Osapske jame in se pri že davno opuščenih solinah v bližini Milj izliva v morje.

C – Jako trdna Osapska jama v katero se je ob priliki vojne bližnji živelj zatekal inu je tako mnogoštevilna življenja otela.

D – Suha reka katera iz jame izvira inu po sredi miljskih solin v morje se izteče.

Tudi ta del zemljevida nakazuje na spremembe v hidrogeološki situaciji na območju Kraškega roba. V bližini Tinjana (Antignan) je vrisan močan izvir za katerega bi glede na oznako "aqua viva" (t.j. živa voda) lahko upravičeno domnevali, da ni bil presihajoč. Danes ni na tem področju nobene omembe vredne površinske tekoče vode. Glede na razdaljo od vasi in konfiguracijo terena lahko ugibamo, da bi lahko šlo ali za Globoki potok ali pa za Tinjanski potok.

Na zemljevidu je markantno upodobljena tudi vasica Rožar (Rosarol), ki je bila takrat močno utrjena in je sodila v sklop utrdb ob beneško-avstrijski meji. Srednjeveška vaška utrdba okoli cerkve sv. Jurija je služila tudi kot protiturški tabor.

Kot zanimivost naj omenimo, da zemljevid med Prebenegom in Ospom ne beleži prisotnosti vasi Zased (ob reki Rižani se nahaja vas s podobnim imenom, t.j. Zazid), ki smo jo v preteklosti na tem blogu že obravnavali. Je pa na risbi tik ob meji in na približnem mestu, kjer zemljevid iz 17. pravi, da je tam nekoč stala vas, nakazana cerkvica, ki pa je brez imena, kar bi lahko nakazovalo na to, da je zapuščena.

Segment 4 – Okolica Črnega Kala

Cappi ne pozabi opozoriti tudi na značilne kraške pojave. Tako na primer zabeleži, da v bližini cerkve Marije Snežne, ki sicer stoji znotraj enega najbolje ohranjenih gradišč v Slovenski Istri, meja med Avstrijo in Beneško republiko poteka v neposredni bližini jame (E) in brezna (F).

E – Jama s podkvijo, katera tvori mejo

F – Černotiško brezno, katera tvori mejo

Opomba glede jame je precej nenavadna in ni jasno če gre za ime jame ali pa je bila jama na kakšen način označena s podkvijo. Tudi ni povsem jasno za katero jamo točno gre, saj jih je na tistem koncu evidentiranih kar lepo število. Glede na ime bi lahko ugibali, da gre za Jamo podkovnjakov, ki pa je najverjetneje dobila ime po netopirjih, t.j. po malem podkovnjaku (Rhinolophus hipposideros) in/ali velikem podkovnjaku (Rhinolophus ferrumequinum).

Avtor je zabeležil prisotnost še enega značilnega kraškega pojava – reke ponikalnice, ki je nekoč izvirala nekje pod Črnim Kalom (Cernikal) in ponikala v bližini danes izginule cerkve svete Cecilije pri Loki (Lonch). Danes na tem območju razen hudourniških potočkov, ki se napolnijo z vodo le v času večjih deževij, ni površinskih tekočih voda. To je dodaten dokaz, da so se od nastanka zemljevida hidrogeološke razmere na obravnavanem področju precej spremenile.

Na zemljevidu je upodobljena tudi utrdba, ki je nekoč stala nad vasjo Loka. Šlo je za obrambni stolp podoben podpeškemu, ki je sodil v sklop utrdb ob beneško - avstrijski meji. Konec 19. stoletja so bile razvaline še vidne, danes pa na njegovo prisotnost spominja samo še toponim Za gradom.

Viri:

Darko Darovec (ur.), Stari krajepisi Istre, Koper, 1999, str. 99

Igor Sapač, Gradovi, utrdbe, dvorci, vile v Slovenskem primorju in v bližnji soseščini, 2014

Igor Sapač, Grajske stavbe v zahodni Sloveniji. Kras in Primorje, 2011

Poplave v beško-ocizeljski dolini

Ustno izročilo pravi, da lahko ob velikih deževjih pride do zamašitve požiralnikov v okolici Ocizle in Beke. Ko se tako nastalo "jezero" enkrat napolni do vrha, se začne "pri Mazarjih" presežek vode prelivati v potok Grižnik, ki teče naprej proti Botaču. Da je v teh govoricah nekaj resnice, bi lahko nakazovala izrazita erozija starodavne poti iz Botača v Beko, ki poteka ob strugi Grižnika. 

Tudi v Ospu pripovedujejo, da včasih pri Kastelcu nastane jezero. Ko se jezero napolni do vrha, se začne voda prelivati in dreti po žlebu med Mišjo pečjo in Gabrovico.