Prikaz objav z oznako SLO. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako SLO. Pokaži vse objave
nedelja, 3. september 2023
sreda, 6. november 2019
Punjert, "izgubljeni" grad v dolini Glinščice
V dolini Glinščice je človek pustil svoj pečat že v prazgodovini, vidnejše sledi pa izvirajo iz bronaste in železne dobe, ko so na okoliških vzpetinah začela rasti gradišča. Grajenje utrjenih postojank se je od takrat naprej nadaljevalo praktično do današnjih dni, saj najmlajše izvirajo iz obdobja, ko je mejo z Italijo nadzorovala JLA.
Če se osredotočimo samo na srednji vek, lahko v dolini Glinščice najdemo ostanke Muhovega grad (Mokovo), tabora Draga (grad nad Botačem) in gradu Vinchimberch (Vikumberg). Svoj čas je bilo v Klancu pri Kozini moč najti tudi utrjeno mitnico, vendar za njo ni ostala nobena vidna sled.
Ampak vrnimo se na kratko k gradu Vikumberg. Slednji leži na vrhu 390 m visokega Žerjalskega vrha in izvira iz sredine 13. stoletja, ko ga je z dovoljenjem tržaškega škofa, na sicer tržaškem ozemlju, zgradil goriški ministerial Almerik iz Karstberga. Grad je bil le kratkega veka, saj so ga že leta 1361 razrušile tržaške milice.
Skoraj nihče pa ne ve, da na neizraziti vzpetini Punjert, ki se nahaja približno 450 jugovzhodno od Vikumberga, ležijo ostanki še ene mnogo bolj skrivnostne utrdbe. Njene skromne ostanke je v 80ih prvi opazil arheolog M. Župančič, ki je o svoji najdbi tudi ustrezno poročal Zavodu za varstvo kulturne dediščine. Celotno območje je tako danes spomeniško zaščiteno in v registru kulturne dediščine nosi zaporedno številko 16010. Kljub temu pa je opis v registru s podrobnostmi zelo skop: “Opis: Utrjena srednjeveška postojanka manjšega obsega z dobro vidnim obrambnim jarkom. Datacija: srednji vek.” Vpisu v register namreč ni sledila nobena nadaljnja arheološka ali kakšna druga invazivna raziskava. Skrivnostni Punjert je torej kar vabil k nadaljnjemu raziskovanju.
Punjert je na karti označen z rdečim rombom
V društvu LIMES smo se torej odločili, da se bomo Punjerta lotili z modernimi neinvazivnimi raziskovalnimi metodami. Naš namen je bil ugotoviti, če se poleg še danes dobro vidnega obrambnega jarka na Punjertu nahaja še kaj drugega. Predvsem nas je zanimalo, če se pod površjem skrivajo ostanki zidanih struktur, ki bi nam lahko pomagali utrdbo umestiti v ustrezno časovno obdobje, opredeliti njeno funkcijo v prostoru in nam na koncu omogočili izdelavo hipotetične grafične rekonstrukcije objekta, ko je le-ta še stal.
Terenski ogled nam ni dal veliko odgovorov, saj razen obrambnega jarka in nekaterih neravnin na platoju vrh vzpetine nismo opazili nič relevantnega. Ravno tako nam ni dal nobenega odgovora temeljit pregled dostopne bibliografije in kartografije.
V primeru Punjerta se je LIDAR (Light Detection and Ranging) izkazal za zelo uporabno orodje, saj je zaradi poraščenosti kakršnokoli zračno ali satelitsko snemanje tega območja povsem brezpredmetno. Lidar posnetki nam tako razkrivajo, da je obrambni jarek dolg 130 m in da je nepravilne oblike. Poleg tega pa nam na vrhu platoja nakazujejo sicer nejasni obrisi rahlo romboidne strukture v približni izmeri 20 x 15 m.
Punjert na LIDAR posnetku
Upoštevaje te nove indice smo v upanju, da se pod površino travne ruše, ki danes pokriva vrh Punjerta, še vedno nahajajo ostanki zidov, smo se odločili, da območje pregledamo še z georadarjem (GPR – Ground Penetrating Radar). Naš cilj je bil najti ostanke linearnih zidanih struktur, ki bi nam pomagale določiti izgled izginule utrdbe.
GPR posnetki so pokazali, da se pod površjem nahajajo ostanki, ki jih lahko nedvoumno interpretiramo kot zidove. Poleg tega so te strukture različnih oblik in debelin. Večina zidov je tako debela nekaj manj kot meter, edina izjema je prečni zid, na približno 2/3 platoja, ki se v grobem ujema s komaj nakazano “stopnico”, ki smo jo opazili med terenskim ogledom. Glede na večjo debelino tega zidu (cca. 1,5 m) in njegovo lego v prostoru lahko upravičeno domnevamo, da je le-ta pripadal obrambnemu stolpu.
Eden izmed posnetih GPR profilov
Rezultati naših raziskav torej nakazujejo, da Punjert najverjetneje skriva ostanke manjšega srednjeveškega gradu. Najverjetneje je šlo za skromnejšo utrdbo ograjeno z enostavnim obodnim obrambnim zidom, ki je bil mogoče tudi deloma lesen, in močnejšim obrambnim stolpom, ki je bil pomaknjen proti severnemu delu utrdbe. Upoštevaje prisotnost številnih že davno opuščenih prometnic v zgornjem toku Glinščice lahko rečemo, da je imel Punjert v času, ko je še stal, naravnost idealno strateško pozicijo za nadzor prometnih tokov, ki so preko doline Glinščice potekali od Trsta proti Mihelam in Beki.
Grafična rekonstrukcija utrdbe na Punjertu
Za zaključek naj si drznemo še formulirati tri hipoteze o izvoru in starosti Punjerta. Po prvi ga gre datirati v obdobje okoli leta 1000, ko je rodbina Weimar po Krasu gradila prve srednjeveške utrdbe. Če je ta hipoteza pravilna, je bil Punjert najverjetneje uničen ali opuščen že pred 13. stoletjem, ko je bil v bližini zgrajen grad Vikumberg. To bi tudi pojasnilo, zakaj na površini ni nobenih vidnih ostankov, saj bi bil v tem primeru lahko Vikumberg vsaj delno, zgrajen s pomočjo materialov iz Punjerta. Lokaciji namreč ležita relativno blizu ena drugi in sta med seboj tudi povezani s starimi potmi. Po drugi hipotezi je v času obleganja gradu Vikumberg na Punjertu stal začasni vojaški tabor tržaških milic. Ta hipoteza je malo verjetna, saj bi bila, glede na velikost, oddaljenost, prisotnost globokega obrambnega jarka in samo lego vzhodno od Vikumberka, gradnja tovrstnega objekta iz vojaškega vidika povsem nesmiselna. Po tretji hipotezi, ki je hkrati tudi najbolj verjetna, pa je na Punjertu stal t.i. propugnaculum, t.j. izpostavljen stolp gradu Vikumberg, katerega naloga je bila varovanje dostopa do osrednje grajske stavbe. V času nastanka Vikumberga so bili namreč tovrstni pomožni obrambni objekti zelo pogosti.
Le upamo torej lahko, da bo nekoč v prihodnosti na Punjertu prišlo tudi do “pravih” invazivnih arheoloških raziskav, ki bodo dokončno razjasnile še nerazrešene uganke tega “izgubljenega” gradu v zgornjem delu doline reke Glinščice.
Nadaljnje branje:
Sapač, I. (2011) Grajske stavbe v zahodni Sloveniji:
Kras in Primorje. Ljubljana: Viharnik.
torek, 5. februar 2019
Meja na "koncu sveta"
Na gozdnatem območju južno od Snežnika se na ravninskih planotastih predelih nahaja več izkrčenih lazov: Gomance, Čabranska polica in Klanska polica. Med zadnjima dvema, ki ležita na nadmorski višini 1143 m, se je v času Avstrijskega cesarstva nahajala tromeja med Istro, Kranjsko ter Hrvaško in Slavonijo.
Položaj tromeje na topografski karti iz leta 1914.
Zanimivo je, da je ta administrativna meja na več odsekih zvesto sledila poteku rimskega zapornega zida imenovanega Liburnijski limes. "Meji" tako deloma sovpadata tako v smeri proti Babnem polju / Prezidu (sever), kot tudi v smeri proti Klani / Studenu (jug). Isti razmejitveni črti je kasneje sledila meja med Italijo in Jugoslavijo, danes pa na sicer krajšem odseku tudi tista med Slovenijo in Hrvaško.
V vsakem primeru pa je bilo območje Snežnika na začetku 20. stoletja manj "divje" in pozabljeno, kot je dandanes. Obstajalo je namreč precej manjših naselbin v katerih so se bolj ali manj redno zadrževali gozdarji, lovci, ipd.
Pogled na okolico tromeje na razglednici iz začetka 20. stoletja.
Glavne "naselbine", ali bolje rečeno gradovi, zavetišča, gozdarske hiše in lovske koče, na območju Snežnika na razglednici iz leta 1904.
Gozdovi na območju Čabranske police, ki je v začetku 20. stoletja spadala pod Hrvaško in Slavonijo, so bili v lasti barona Ghyczya.
Čeprav prva svetovna vojna na območje Snežnika ni imela neposrednega vpliva, so pa njene kasnejše posledice pomenile precejšnji pretres. Gomance, Čabranska polica in Klanska polica so namreč pripadle Kraljevini Italiji, v njihovi neposredni bližini pa je v pokrajino zarezala močno zastražena meja.
Italijanska topografska karta z vrisanim potekom nove meje. Zanimivo je, da so na karti označeni tudi ostanki rimskega zapornega zidu.
Nova politična situacija je s seboj prinesla tudi težnjo po poitaljančenju vseh možnih imen, tudi zemljepisnih. Poitaljančenje je bilo bolj ali manj okorno in je na območju Čabranske in Klanske police privedlo do precejšnje zmede. Avstro-ogrska administrativna meja je planoto namreč delila na dva dela. Eden je spadal pod okrožje Klana, drugi pa pod okrožje Čabar. Od tod tudi izhajata imeni obeh polic. Italijanski topografi so enostavno vzeli v roke slovar in ugotovili, da čabar pomeni vedro (secchio po italijansko) in da je polica v bistvu planota (piano po italijansko). Celotna planota je tako postala Pian della secchia. Zmeda se je še povečala, ko so območju nekdanje Klanske police odprli mejni prehod in ga poimenovali Ciabransca...
Gozdarska hiša na območju planote na razglednici iz leta 1930. Poleg hiše stoji Fiatov tovornjak (najverjetneje gre za model Bl 18).
Kot že prej rečeno je vzpostavitvi nove meje sledila militarizacija območja. Na italijanski strani sta mejo nadzorovali tako obmejna milica (MVSN) kot finančna straža (guardia di finanza). Strog mejni nadzor je s seboj prinesel potrebo po izgradnji številnih vojašnic. Natančnega števila tovrstnih objektov na območju Snežnika nam ni uspelo ugotoviti. Med našimi raziskavami smo zasledili sledeče:
- Caserma Difensiva Guardia alla Frontiera Pian della Secchia
- Caserma Guardia di Finanza Ciabransca
- Caserma Guardia di Finanza Ciabransca
- Caserma Milizia MVSN Ciabransca
- Caserma Guardia di Finanza Monte Cifri (Cifre)
- Caserma Milizia MVSN Monte Melise (Melišje)
- Caserma Guardia di Finanza Quota 909 (Brgudac v bližini Studene)
- Caserma Milizia MVSN Dolina dei Noccioli (Leskova dolina)
- Caserma Guardia di Finanza Dolina dei Noccioli
- Caserma Difensiva Guardia alla Frontiera Dolina dei Noccioli
- Caserma Guardia di Finanza Zabice (Zabiče)
- Caserma Guardia di Finanza Zabice (Zabiče)
Poleg številnih vojašnic so v tem obdobju zrasli tudi številne pomožni objekti: bunkerji, topniški položaji, protitankovski jarki in polja betonskih protitankovskih ovir.
Kljub močni militarizaciji pa je potrebno reči, da je območje Snežnika v obdobju med obema vojnama doživelo tudi kratek, a intenziven, turistični razcvet. Klanska in Čabranska polica sta namreč v dvajsetih letih postali priljubljeno zimskošportno središče. Zgrajena sta bila kar dva gostinska objekta. Smučarji so se najraje zadrževali v zavetišču Angheben, ki je bilo cenovno precej bolj ugodno kot bližnji hotelsko urejen planinski dom Guido Rey, kjer je bilo potrebno celo plačati vstopnino. Na Klanski polici so v tem obdobju organizirali tudi več smučarskih tekmovanj, postavili pa so celo smučarsko skakalnico.
Povečanje števila ljudi na območju na račun vojakov in turistov je s seboj prineslo tudi povpraševanje po različnih dobrinah. Za zadovoljitev tovrstnih potreb je na Gomancah tako zrasla celo manjša trgovina.
Udeleženci smučarskega tekmovanja pred zavetiščem Angheben.
Povečanje števila ljudi na območju na račun vojakov in turistov je s seboj prineslo tudi povpraševanje po različnih dobrinah. Za zadovoljitev tovrstnih potreb je na Gomancah tako zrasla celo manjša trgovina.
Turistično središče pa je na žalost začelo izgubljati na popularnosti že konec tridesetih let in je po vojni povsem zamrlo.
Dandanes o obstoju teh vojaških in turističnih objektov pričajo le še skromni ostanki. Po drugi svetovni vojni in ukinitvi nekoč strogo zastražene meje so bili namreč ti objekti, razen redkih izijem, prepuščeni propadu ali pa so bili celo namerno odstranjeni. Območje Snežnika je tako ponovno postalo "kraljestvo" gozdarjev, lovcev in ljubiteljev neokrnjene narave. Situacija se ni spremenila niti z nastankom nove državne meje med Slovenijo in Hrvaško.
Eden izmed redkih "recikliranih" objektov je nekdanja vojašnica na Brgudcu pri Studeni, ki je postala lovska koča. Zanimivo je, da ta objekt stoji ravno na območju, kjer avstro-ogrska administrativna meja, medvojna meja med Italijo in Jugoslavijo ter rimska Claustra povsem sovpadajo.
Dandanes o obstoju teh vojaških in turističnih objektov pričajo le še skromni ostanki. Po drugi svetovni vojni in ukinitvi nekoč strogo zastražene meje so bili namreč ti objekti, razen redkih izijem, prepuščeni propadu ali pa so bili celo namerno odstranjeni. Območje Snežnika je tako ponovno postalo "kraljestvo" gozdarjev, lovcev in ljubiteljev neokrnjene narave. Situacija se ni spremenila niti z nastankom nove državne meje med Slovenijo in Hrvaško.
Eden izmed redkih "recikliranih" objektov je nekdanja vojašnica na Brgudcu pri Studeni, ki je postala lovska koča. Zanimivo je, da ta objekt stoji ravno na območju, kjer avstro-ogrska administrativna meja, medvojna meja med Italijo in Jugoslavijo ter rimska Claustra povsem sovpadajo.
Položaj avstrijske administrativne meje na topografski karti iz leta 1914.
V bližini lovske koče si je mogoče ogledati očiščen in nedavno od tega restavriran odsek rimskega limesa.
Viri:
www.lokalpatrioti-rijeka.com
https:/www.kamra.si
četrtek, 10. maj 2018
Veliki rimski most na Soči - 1. del
Tako imenovana Via Gemina je bila pomembna rimska cesta, ki je povezovala Aquileio (Oglej) z Julio Aemono (današnja Ljubljana). Zgrajena je bila v času cesarja Avgusta in je skozi celotno obdobje antike ter zgodnjega srednjega veka predstavljala glavno prometnico med Podonavjem in Italijo. Šlo je za pravo antično “avtocesto” ob kateri so zrasla številna naselja, poštne postaje in vojaške postojanke. Ker trasa ceste deloma poteka tudi čez težaven teren, je predstavljala njena izgradnja tudi velik inženirski podvig. Kljub temu pa se velja spomniti, da je Via Gemina v veliki meri prevzela traso se starejše ceste, to je t.i. “jantarne poti”, ki je v prazgodovini povezovala Baltik z Jadranom, in da po tej isti trasi se dandanes teče moderna avtocesta.
Jantarna pot
Nedvomno največji gradbeno-inženirski dosežek na celotni trasi Vie Gemine je bila izgradnja velikega mostu na Soči (Pons Sontii), ki se je nahajal v na območju Majnic v bližini današnje Fare, približno 800 m nad sotočjem Soče in Vipave.
Hipotetična rekonstrukcija Ponsa Sontii (Stasi, 2003)
Tabula Peutingeriana, srednjeveška kopija starega rimskega cestnega atlasa (itinerarium pictum), ki prikazuje glavne prometne povezave znotraj Rimskega cesarstva in katerega prvotno zasnovo se pripisuje Marku Vipsaniju Agrippi, kaže, da sta se most in pripadajoča poštna postaja (mansio) nahajala 14 milj (približno 22 km) od Aquileie.
Tabula Peutingeriana - izsek
Pričevanje o obstoju velikega mostu na Soči najdemo v še enem dokumentu iz rimskega obdobja. Grški zgodovinar Herodijan (170 – 250 n. š.) nam je v svoji “Zgodovini Rimskega cesarstva od smrti Marka Avrelija do vzpona Gordiana III” podal dragocen opis mostu in “nesreče”, ki je most doletela med enim izmed vojaških spopadov, ki mu je bil priča.
Leta 238 n. š. se je namreč rimski general Maksimin Tračan, prvi v nizu tako imenovanih vojaških cesarjev, iz svojega generalštaba v Sirmiumu (današnja Sremska Mitrovica) skupaj z njemu zvestimi legijami odpravil na pohod proti Rimu, kjer naj bi ga senat potrdil za cesarja. Med pohodom je vojska naletela na nepričakovan odpor Aquilejčanov (tako imenovan Bellum Aquilense), ki so, da bi pridobili čas, most preventivno porušili.
Prispevši do reke, katera šestnajst milj od mesta se nahaja, videl je, da je ta hudo široka inu globoka, jer napojil jo je taleči se sneg, kateri celo zimo se v bližnjih gorah je nabiral. Reka bila je tako silna inu deroča, da ni je bilo moč prebroditi. Tudi drugače je vojska ni mogla prečiti, jer tisti sjajni veliki most, kateri od starih cesarjev iz velikih klesanih kamnov zgrajen je bil in katerega mnogoštevilni oboki proti sredini reke v veličino so rasli, Akvilejci so celega pokvarili inu razvalili. Jer brez mostu inu brez bark naprej proti Akvileji ni mogla, je Massiminova vojska tako ob vodi obstala. Nekateri Germani so, ne vedoč kako hitre inu divje so reke v Italiji inu misleč, da so počasne inu mirne kakor one v Germaniji, katere zbog tega zamrznejo rade, z iskrimi konji v reko zaplavali, a jaki tok jih je proč odnesel inu vse pogubil.
Maksimin je težavo rešil tako, da je dal zgraditi pontonski most iz med seboj povezanih vinskih sodov.
Prišli so do njega nekateri mojstri, kateri so rekli, da je v tisti opusteli deželi moč najti veliko število velikih okroglih posod, katere so tamkajšnjemu življu za prevoz vina služile. Jer so te posode znotraj votle kakor barke, rekli so mojstri, da moč jih je povezati med seboj in da bodo one na vodi plavale in da je tako povezane posode z vejami in zemljo še bolj učvrstiti možno.
Doprsni kip Maksimina Tračana
Kljub vsemu pa Maksiminu nikdar ni uspelo priti do Rima. Uničenje mostu je uspelo njegovo vojsko zadržati dovolj dolgo, da so Aquilejčani dodatno utrdili mesto. Na koncu so se vojaki zaradi nepričakovano dolgega obleganja mesta, lakote in bolezni Maksiminu uprli in ga umorili.
Po tem nesrečnem dogodku je bil most, glede na njegovo izredno pomembno vlogo kot vez Italije z vzhodom, verjetno kmalu ponovno usposobljen. Zahvaljujoč langobardskemu kronistu Pavlu Diakonu vemo, da mu je celo uspelo preživeti padec Zahodnorimskega cesarstva. V svojem delu Historia Romana Diakon namreč omenja, da so 28. avgusta 489 v bližini Ponsa Sontii Ostrogoti Teodorika Velikega premagali herulsko vojsko, ki jo je vodil Odoaker.
Pavel Diakon (720 – 799)
Isti avtor nam v svoji Historii Langobardorum daje tudi slutiti, da je v času prihoda Langobardov v Italijo (568) most najbrž še vedno stal. Diakon namreč pravi, da je langobardski kralj Alboin zaupal upravljanje Furlanije svojemu nečaku Gisulfu. Gisulf je bil zadolžitev pripravljen sprejeti pod pogojem, da mu kralj dodeli tiste farae, ki si jih bo sam izbral. Farae so di bile osnovne celice langobardske vojaške organizacije. Šlo je za posebne rodove, ki so jih tvorili izbrani bojevniki in njihove družine in ki so bile v tesnih odnosih z vladajočim vojvodo. Naselje Fara je verjetno dobilo ime ravno po enem izmed takih vojaških rodov, ki se je naselil na tem mestu. Prisotnost Langobardov na tem območju potrjujejo tudi arheološke najdbe. Postavitev novega naselja tik ob reki v bližini rimskega mostu daje slutiti, da je vojvoda Gisulf to območje smatral za strateško še vedno izredno pomembno.
Od tod naprej pa se za Ponsom Sontii izgubijo vse zgodovinske sledi. Zgleda, da je most v nekem nedoločenem trenutku tako imenovanega in “temnega srednjega veka” preprosto izginil. Skoraj gotovo je, da je bil že porušen že pred letom 967. Iz tega leta namreč izhaja darovnica s katero cesar Oton I oglejskemu patriarhu Rodoaldu podeljuje več ozemelj med katerimi je najti tudi “... castrum quod vocatur Farra com omnibus suis pertinensis” (... grad, ki se imenuje Farra z vsem pripadajočim). Nenavadno bi bilo, da darovnica ne bi omenjala tako pomembnega objekta, kot je most, predvsem upoštevajoč dejstvo, da bi pobiranje mostnine predstavljalo vse prej kot zanemarljiv vir dohodka.
Ker ni niti novic o morebitnih dohodkih iz naslova prevoza prek reke z brodom, je upravičeno domnevati, da je območje Fare v tistem času že povsem izgubilo na strateškem pomenu in da so se prometni tokovi premaknili severneje na območje Gorice.
Pons Sontii je tako izginil iz zemljepisa in iz spomina za več kot tisoč let. Ponovno se je pojavil šele v 19. stoletju. A o tem bomo govorili naslednjič.
Viri:
- Dario Stasi: Quando l'Isonzo era un dio e Gorizia un ponte (2003)
- Liliana Ferrari, Donata Degrassi, Paolo Iancis (a cura di): Storia di Lucinico (2011)
- Silvano Cavazza (a cura di): Da Ottone III a Massimiliano I. Gorizia e i conti di Gorizia nel medioevo (2004)
- Herodian of Antioch's History of the Roman Empire
sreda, 9. maj 2018
LIMES v šoli
V torek 8. maja sta ZVKDS in Društvo LIMES na osnovni šoli Pier Paolo Vergerio il Vecchio v Kopru pripravila predstavitev Interreg SLO/HR projekta CLAUSTRA+. Med predstavitvijo je bilo govora o (ponovnem) odkrivanju in valorizaciji poznoantičnih vojaških utrdb na ozemlju Slovenije in Hrvaške.
Po predavanju namenjenemu učencem 6 in 7. razreda, ki sta ga izvedla arheologinja in docentka Katharine Zanier ter predsednik Društva LIMES Massimo Medeot, ki tudi sicer poučuje na tej šoli, se je dogodek nadaljeval z didaktično delavnico namenjeno učencem 5. razreda. Med delavnico, ki jo je vodila arheologinja Tajda Senica, so učenci izdelali maketo utrdb Hrušica (Ad Pirum) in Lanišče.
Uspešno izveden dogodek je bil namenjena poglobitvi sicer tudi v redni učni načrt vključenega zgodovinskega poglavja, s tem, da so učenci tokrat imeli priložnost sodelovati s strokovnjaki, ki se s to tematiko tudi poklicno ukvarjajo.
sreda, 28. marec 2018
Letalska nesreča na Razsušici
Na vrhu Razsušice (hrib je poznan tudi kot Glavičorka ali Pil), ki s svojimi 1083 predstavlja najvišjo točko Čičarije, se nahaja okroglo betonsko znamenje. Gre za spomenik postavljen v spomin na tragično nesrečo, ki se je zgodila na tem hribu pred skoraj 100 leti.
15. junija 1918 se je vojaško letalo po opravljeni bojni nalogi (bombardiranje vojaških objektov pri Mestrah) vračalo v svojo bazo v Pulju. Na krovu so bili 3 člani posadke - Tirolec in dva Madžara. Iz vzroka, ki bo za vedno ostal nepojasnjen, je letalo med povratkom povsem zgrešilo smer leta in okrog enajstih zvečer treščilo v hrib.
Dan je bil zelo soparen in vaščani Golca so še vedno uživali v večernem hladu pred svojimi hišami, ko so najprej zaslišali nizkoleteče letalo in nato videli še blisk, ko je letalo treščilo v pobočje hriba nad vasjo.
Naslednji dan so se reševalci odpravili v hrib že navsezgodaj, vendar so na kraju nesreče našli le 3 ožgana trupla. Posmrtne ostanke letalcev so prenesli v Golac, kjer so jih nato pokopali na vaškem pokopališču. Po vojni so grobove prekopali, saj so družine umrlih poskrbele za prevoz ostankov ponesrečenih v domače kraje.
Kar se ostankov letala tiče, lahko rečemo, da so jih domačini koristno ponovno uporabili do zadnjega vijaka. Še do pred kakšnim desetletjem je tako bilo okrog po vasi še vedno mogoče najti kose letala.
Golac in njegova okolica so bili namreč do relativno pred kratkim zelo revni in od vseh pozabljeni kraji. Prvi radijski sprejemnik je na primer prišel v vas s skupaj z novim vaškim učiteljem šele leta 1953, asfaltirana cesta pa je vas povezala s svetom šele leta 1989…
Vir:
Renato Podbersič: Čičke prekvantice z Goca: folklorni obrazci z Golca v Slovenski Čičariji, 2007
Vir:
Renato Podbersič: Čičke prekvantice z Goca: folklorni obrazci z Golca v Slovenski Čičariji, 2007
petek, 2. marec 2018
Predavanje v spomin na profesorja Ludwiga Karla Moserja (1845-1918) ob stoletnici njegove smrti
Profesor Ludwig Karl Moser je življenje posvetil arheološkemu in geološkemu raziskovanju kraških jam.
Predmet predavanja, ki se je zgodilo 1. marca 2018 v knjižnici Crise v Trstu, so bili analiza dnevniških zapisov tega pomembnega raziskovalca, umestitev njegovega dela v primeren zgodovinski in znanstveni kontekst ter opis odnosa med Moserjem in drugimi raziskovalci iz tistega obdobja.
Predaval je prof. Paolo Paronuzzi, geolog (oziroma, kot sam sebi pravi, arheo-geolog), ki predava aplikativno geologijo na Univerzi v Vidmu. Poleg z geologijo se prof. Paronuzzi že skoraj 40 let ukvarja tudi z arheologijo in s preučevanjem življenja in dela raziskovalcev, ki so v preteklosti delovali na našem območju.
Kljub temu, da je predavanje potekalo na visokem strokovnem nivoju, je prof. Peronuzzi, zahvaljujoč svojim predstavitvenim in pripovedovalskim sposobnostim, uspel podati živ in biografskega romana vreden oris lika prof. Moserja.
ponedeljek, 11. december 2017
četrtek, 23. november 2017
Kraški rob, kot ga je videl Franco Cappi leta 1535
Državni arhiv v Benetkah hrani zanimiv zemljevid Kraškega roba iz leta 1535 (ASV. DRI, f. 19/1). Kljub temu, da le-ta ne sledi modernim kartografskim pravilom in da je perspektiva precej popačena, gre za dragocen dokument, ki prikazuje poselitev območja v tistem obdobju, lego danes izginulih cerkva in utrdb, potek starih cest ter potek meje med Avstrijo in Beneško republiko. Zemljevid je zanimiv tudi zato, ker avtor posveča veliko pozornost nevsakdanjim naravnim pojavom.
Segment 1 - Klanec
Na risbi lahko na primer vidimo staro mitnico v Klancu (B), ki se v pisnih virih prvič omenja že v 15. stoletju. V Cappijevem času je bil to stalno zastražen stolp tik ob glavni cesti, ki se mu ni bilo mogoče izogniti.
B – Stolp v Klancu, mitnica katera nad glavno cesto stoji in koder mimo konji kateri z Nemškega prihajajo iti so prisiljeni vpričo stalne straže.
Kasneje so objekt razširili, saj se vanj vselila lokalna plemiška družina. Približno 150 let mlajša Valvazorjeva skica tako mitnico upodablja kot majhen grad.
Mitnica je bila opuščena sredi 18. stoletja, danes pa ni o njej ostala nobena sled.
Segment 2 – Kastelec in Grad Socerb
Cappijev zemljevid tudi nakazuje, da je v zadnjih 500 letih na Kraškem robu verjetno prišlo do precejšnjih hidrogeoloških sprememb. Avtor je tako zabeležil, da je v bližini Kastelca (Castelaz) izpod hriba izviral potok, ki je nato tvoril jezero (A).
A – Vir žive vode, katera iz avstrijskega hriba izvira inu na meji pri Gabrovici jezero dela, katero bližnjemu življu jako v prid je.
Danes ni tistem območju nobenega omembe vrednega stalnega vodnega vira, kaj šele, da bi tam bilo kakšno jezero. Glede na razdaljo od naselij in konfiguracijo terena domnevamo, da je jezero najverjetneje ležalo na območju Kastelske vale in da je potok izviral izpod hriba Kras. To hipotezo potrjuje tudi ustno izročilo. Kot smo namreč že pisali v tem blogu, v Ospu pripovedujejo, da včasih v bližini Kastelca nastane jezero. Ko se jezero napolni do vrha, se začne voda prelivati in dreti po žlebu med Mišjo pečjo in Gabrovico.
Segment 3 - Osp
Avtor namenja veliko pozornosti Ospu in okolici. Opiše utrjeno Osapsko jamo (C), kamor so se zatekali domačini v primeru vojne, in presihajočo Osapsko reko (D), ki izvira iz Osapske jame in se pri že davno opuščenih solinah v bližini Milj izliva v morje.
C – Jako trdna Osapska jama v katero se je ob priliki vojne bližnji živelj zatekal inu je tako mnogoštevilna življenja otela.
D – Suha reka katera iz jame izvira inu po sredi miljskih solin v morje se izteče.
Tudi ta del zemljevida nakazuje na spremembe v hidrogeološki situaciji na območju Kraškega roba. V bližini Tinjana (Antignan) je vrisan močan izvir za katerega bi glede na oznako "aqua viva" (t.j. živa voda) lahko upravičeno domnevali, da ni bil presihajoč. Danes ni na tem področju nobene omembe vredne površinske tekoče vode. Glede na razdaljo od vasi in konfiguracijo terena lahko ugibamo, da bi lahko šlo ali za Globoki potok ali pa za Tinjanski potok.
Na zemljevidu je markantno upodobljena tudi vasica Rožar (Rosarol), ki je bila takrat močno utrjena in je sodila v sklop utrdb ob beneško-avstrijski meji. Srednjeveška vaška utrdba okoli cerkve sv. Jurija je služila tudi kot protiturški tabor.
Kot zanimivost naj omenimo, da zemljevid med Prebenegom in Ospom ne beleži prisotnosti vasi Zased (ob reki Rižani se nahaja vas s podobnim imenom, t.j. Zazid), ki smo jo v preteklosti na tem blogu že obravnavali. Je pa na risbi tik ob meji in na približnem mestu, kjer zemljevid iz 17. pravi, da je tam nekoč stala vas, nakazana cerkvica, ki pa je brez imena, kar bi lahko nakazovalo na to, da je zapuščena.
Segment 4 – Okolica Črnega Kala
Cappi ne pozabi opozoriti tudi na značilne kraške pojave. Tako na primer zabeleži, da v bližini cerkve Marije Snežne, ki sicer stoji znotraj enega najbolje ohranjenih gradišč v Slovenski Istri, meja med Avstrijo in Beneško republiko poteka v neposredni bližini jame (E) in brezna (F).
E – Jama s podkvijo, katera tvori mejo
F – Černotiško brezno, katera tvori mejo
Opomba glede jame je precej nenavadna in ni jasno če gre za ime jame ali pa je bila jama na kakšen način označena s podkvijo. Tudi ni povsem jasno za katero jamo točno gre, saj jih je na tistem koncu evidentiranih kar lepo število. Glede na ime bi lahko ugibali, da gre za Jamo podkovnjakov, ki pa je najverjetneje dobila ime po netopirjih, t.j. po malem podkovnjaku (Rhinolophus hipposideros) in/ali velikem podkovnjaku (Rhinolophus ferrumequinum).
Avtor je zabeležil prisotnost še enega značilnega kraškega pojava – reke ponikalnice, ki je nekoč izvirala nekje pod Črnim Kalom (Cernikal) in ponikala v bližini danes izginule cerkve svete Cecilije pri Loki (Lonch). Danes na tem območju razen hudourniških potočkov, ki se napolnijo z vodo le v času večjih deževij, ni površinskih tekočih voda. To je dodaten dokaz, da so se od nastanka zemljevida hidrogeološke razmere na obravnavanem področju precej spremenile.
Na zemljevidu je upodobljena tudi utrdba, ki je nekoč stala nad vasjo Loka. Šlo je za obrambni stolp podoben podpeškemu, ki je sodil v sklop utrdb ob beneško - avstrijski meji. Konec 19. stoletja so bile razvaline še vidne, danes pa na njegovo prisotnost spominja samo še toponim Za gradom.
Viri:
Darko Darovec (ur.), Stari krajepisi Istre, Koper, 1999, str. 99
Igor Sapač, Gradovi, utrdbe, dvorci, vile v Slovenskem primorju in v bližnji soseščini, 2014
Igor Sapač, Grajske stavbe v zahodni Sloveniji. Kras in Primorje, 2011
torek, 17. oktober 2017
Suhozidje od gradišč do današnjih dni
Suhozidje od gradišč do današnjih dni, predava dal Prof. Paolo Paronuzzi. Predavanje bo potekalo v Museo di Storia Naturale di Trieste, via Tominz 4.
Več podrobnosti na naslovu: http:// www.museostorianaturaletrie ste.it/ il-paesaggio-che-vive-livin g-landscape-18-ottobre-17- dicembre-2017/
---
Večer je bil zelo zanimiv, saj je družbeno/arheo/geološko problematiko predstavil izkušen geo-arheolog, ki ima za seboj 40-letno raziskovanje gradišč na Primorskem in v Istri. Škoda le, da je bila publika maloštevilna.
---
Večer je bil zelo zanimiv, saj je družbeno/arheo/geološko problematiko predstavil izkušen geo-arheolog, ki ima za seboj 40-letno raziskovanje gradišč na Primorskem in v Istri. Škoda le, da je bila publika maloštevilna.
četrtek, 12. oktober 2017
Velika sodobna dela, ki bodo nekoč postala del "Velike Zgodovine"
Privlačijo nas starodavne stvari, ostanki antičnih civilizacij, a tudi veliki sodobni podvigi imajo ogromen čar in bodo nekega dne našli mesto v zgodovinskih knjigah.
Če ob mraku dvignemo pogled proti nebu, lahko opazimo konstantno svetlo piko, ki se giblje od jugozahoda
proti severovzhodu in nato nenadoma izgine. To je mednarodna vesoljska
postaja (ISS). Spodnja povezava prikazuje trenutke prehoda ISS čez obzorje. Z močnim
daljnogledom ali še bolje, s teleskopom, lahko vidimo tudi obliko ISS.
nedelja, 8. oktober 2017
Poplave v beško-ocizeljski dolini
Ustno izročilo pravi, da lahko ob velikih deževjih pride do zamašitve požiralnikov v okolici Ocizle in Beke. Ko se tako nastalo "jezero" enkrat napolni do vrha, se začne "pri Mazarjih" presežek vode prelivati v potok Grižnik, ki teče naprej proti Botaču. Da je v teh govoricah nekaj resnice, bi lahko nakazovala izrazita erozija starodavne poti iz Botača v Beko, ki poteka ob strugi Grižnika.
Tudi v Ospu pripovedujejo, da včasih pri Kastelcu nastane jezero. Ko se jezero napolni do vrha, se začne voda prelivati in dreti po žlebu med Mišjo pečjo in Gabrovico.
Tudi v Ospu pripovedujejo, da včasih pri Kastelcu nastane jezero. Ko se jezero napolni do vrha, se začne voda prelivati in dreti po žlebu med Mišjo pečjo in Gabrovico.
Naročite se na:
Objave (Atom)










































