Meja na "koncu sveta"

Na gozdnatem območju južno od Snežnika se na ravninskih planotastih predelih nahaja več izkrčenih lazov: Gomance, Čabranska polica in Klanska polica. Med zadnjima dvema, ki ležita na nadmorski višini 1143 m, se je v času Avstrijskega cesarstva nahajala tromeja med Istro, Kranjsko ter Hrvaško in Slavonijo.

Položaj tromeje na topografski karti iz leta 1914.

Zanimivo je, da je ta administrativna meja na več odsekih zvesto sledila poteku rimskega zapornega zida imenovanega Liburnijski limes. "Meji" tako deloma sovpadata tako v smeri proti Babnem polju / Prezidu (sever), kot tudi v smeri proti Klani / Studenu (jug). Isti razmejitveni črti je kasneje sledila meja med Italijo in Jugoslavijo, danes pa na sicer krajšem odseku tudi tista med Slovenijo in Hrvaško.

V vsakem primeru pa je bilo območje Snežnika na začetku 20. stoletja manj "divje" in pozabljeno, kot je dandanes. Obstajalo je namreč precej manjših naselbin v katerih so se bolj ali manj redno zadrževali gozdarji, lovci, ipd.

Pogled na okolico tromeje na razglednici iz začetka 20. stoletja.

Glavne "naselbine", ali bolje rečeno gradovi, zavetišča, gozdarske hiše in lovske koče, na območju Snežnika na razglednici iz leta 1904.

Gozdovi na območju Čabranske police, ki je v začetku 20. stoletja spadala pod Hrvaško in Slavonijo, so bili v lasti barona Ghyczya.

Čeprav prva svetovna vojna na območje Snežnika ni imela neposrednega vpliva, so pa njene kasnejše posledice pomenile precejšnji pretres. Gomance, Čabranska polica in Klanska polica so namreč pripadle Kraljevini Italiji, v njihovi neposredni bližini pa je v pokrajino zarezala močno zastražena meja.

Italijanska topografska karta z vrisanim potekom nove meje. Zanimivo je, da so na karti označeni tudi ostanki rimskega zapornega zidu.

Nova politična situacija je s seboj prinesla tudi težnjo po poitaljančenju vseh možnih imen, tudi zemljepisnih. Poitaljančenje je bilo bolj ali manj okorno in je na območju Čabranske in Klanske police privedlo do precejšnje zmede. Avstro-ogrska administrativna meja je planoto namreč delila na dva dela. Eden je spadal pod okrožje Klana, drugi pa pod okrožje Čabar. Od tod tudi izhajata imeni obeh polic. Italijanski topografi so enostavno vzeli v roke slovar in ugotovili, da čabar pomeni vedro (secchio po italijansko) in da je polica v bistvu planota (piano po italijansko). Celotna planota je tako postala Pian della secchia. Zmeda se je še povečala, ko so območju nekdanje Klanske police odprli mejni prehod in ga poimenovali Ciabransca...

Gozdarska hiša na območju planote na razglednici iz leta 1930. Poleg hiše stoji Fiatov tovornjak (najverjetneje gre za model Bl 18).

Kot že prej rečeno je vzpostavitvi nove meje sledila militarizacija območja. Na italijanski strani sta mejo nadzorovali tako obmejna milica (MVSN) kot finančna straža (guardia di finanza). Strog mejni nadzor je s seboj prinesel potrebo po izgradnji številnih vojašnic. Natančnega števila tovrstnih objektov na območju Snežnika nam ni uspelo ugotoviti. Med našimi raziskavami smo zasledili sledeče: 

- Caserma Difensiva Guardia alla Frontiera Pian della Secchia
- Caserma Guardia di Finanza Ciabransca

- Caserma Milizia MVSN Ciabransca

- Caserma Guardia di Finanza Monte Cifri (Cifre)

- Caserma Milizia MVSN Monte Melise (Melišje)

- Caserma Guardia di Finanza Quota 909 (Brgudac v bližini Studene)

- Caserma Milizia MVSN Dolina dei Noccioli (Leskova dolina)

- Caserma Guardia di Finanza Dolina dei Noccioli

- Caserma Difensiva Guardia alla Frontiera Dolina dei Noccioli
- Caserma Guardia di Finanza Zabice (Zabiče)

Poleg številnih vojašnic so v tem obdobju zrasli tudi številne pomožni objekti: bunkerji, topniški položaji, protitankovski jarki in polja betonskih protitankovskih ovir.

Kljub močni militarizaciji pa je potrebno reči, da je območje Snežnika v obdobju med obema vojnama doživelo tudi kratek, a intenziven, turistični razcvet. Klanska in Čabranska polica sta namreč v dvajsetih letih postali priljubljeno zimskošportno središče. Zgrajena sta bila kar dva gostinska objekta. Smučarji so se najraje zadrževali v zavetišču Angheben, ki je bilo cenovno precej bolj ugodno kot bližnji hotelsko urejen planinski dom Guido Rey, kjer je bilo potrebno celo plačati vstopnino. Na Klanski polici so v tem obdobju organizirali tudi več smučarskih tekmovanj, postavili pa so celo smučarsko skakalnico.

Udeleženci smučarskega tekmovanja pred zavetiščem Angheben.

Povečanje števila ljudi na območju na račun vojakov in turistov je s seboj prineslo tudi povpraševanje po različnih dobrinah. Za zadovoljitev tovrstnih potreb je na Gomancah tako zrasla celo manjša trgovina.

Turistično središče pa je na žalost začelo izgubljati na popularnosti že konec tridesetih let in je po vojni povsem zamrlo.

Dandanes o obstoju teh vojaških in turističnih objektov pričajo le še skromni ostanki. Po drugi svetovni vojni in ukinitvi nekoč strogo zastražene meje so bili namreč ti objekti, razen redkih izijem, prepuščeni propadu ali pa so bili celo namerno odstranjeni. Območje Snežnika je tako ponovno postalo "kraljestvo" gozdarjev, lovcev in ljubiteljev neokrnjene narave. Situacija se ni spremenila niti z nastankom nove državne meje med Slovenijo in Hrvaško.

Eden izmed redkih "recikliranih" objektov je nekdanja vojašnica na Brgudcu pri Studeni, ki je postala lovska koča. Zanimivo je, da ta objekt stoji ravno na območju, kjer avstro-ogrska administrativna meja, medvojna meja med Italijo in Jugoslavijo ter rimska Claustra povsem sovpadajo. 

Položaj avstrijske administrativne meje na topografski karti iz leta 1914.

V bližini lovske koče si je mogoče ogledati očiščen in nedavno od tega restavriran odsek rimskega limesa.

Viri:

www.lokalpatrioti-rijeka.com

https:/www.kamra.si

Kraški rob, kot ga je videl Franco Cappi leta 1535

Državni arhiv v Benetkah hrani zanimiv zemljevid Kraškega roba iz leta 1535 (ASV. DRI, f. 19/1). Kljub temu, da le-ta ne sledi modernim kartografskim pravilom in da je perspektiva precej popačena, gre za dragocen dokument, ki prikazuje poselitev območja v tistem obdobju, lego danes izginulih cerkva in utrdb, potek starih cest ter potek meje med Avstrijo in Beneško republiko. Zemljevid je zanimiv tudi zato, ker avtor posveča veliko pozornost nevsakdanjim naravnim pojavom.

Segment 1 - Klanec

Na risbi lahko na primer vidimo staro mitnico v Klancu (B), ki se v pisnih virih prvič omenja že v 15. stoletju. V Cappijevem času je bil to stalno zastražen stolp tik ob glavni cesti, ki se mu ni bilo mogoče izogniti. 

B – Stolp v Klancu, mitnica katera nad glavno cesto stoji in koder mimo konji kateri z Nemškega prihajajo iti so prisiljeni vpričo stalne straže.

Kasneje so objekt razširili, saj se vanj vselila lokalna plemiška družina. Približno 150 let mlajša Valvazorjeva skica tako mitnico upodablja kot majhen grad. 

Mitnica je bila opuščena sredi 18. stoletja, danes pa ni o njej ostala nobena sled.

Segment 2 – Kastelec in Grad Socerb

Cappijev zemljevid tudi nakazuje, da je v zadnjih 500 letih na Kraškem robu verjetno prišlo do precejšnjih hidrogeoloških sprememb. Avtor je tako zabeležil, da je v bližini Kastelca (Castelaz) izpod hriba izviral potok, ki je nato tvoril jezero (A).

A – Vir žive vode, katera iz avstrijskega hriba izvira inu na meji pri Gabrovici jezero dela, katero bližnjemu življu jako v prid je.

Danes ni tistem območju nobenega omembe vrednega stalnega vodnega vira, kaj šele, da bi tam bilo kakšno jezero. Glede na razdaljo od naselij in konfiguracijo terena domnevamo, da je jezero najverjetneje ležalo na območju Kastelske vale in da je potok izviral izpod hriba Kras. To hipotezo potrjuje tudi ustno izročilo. Kot smo namreč že pisali v tem blogu, v Ospu pripovedujejo, da včasih v bližini Kastelca nastane jezero. Ko se jezero napolni do vrha, se začne voda prelivati in dreti po žlebu med Mišjo pečjo in Gabrovico.

Segment 3 - Osp

Avtor namenja veliko pozornosti Ospu in okolici. Opiše utrjeno Osapsko jamo (C), kamor so se zatekali domačini v primeru vojne, in presihajočo Osapsko reko (D), ki izvira iz Osapske jame in se pri že davno opuščenih solinah v bližini Milj izliva v morje.

C – Jako trdna Osapska jama v katero se je ob priliki vojne bližnji živelj zatekal inu je tako mnogoštevilna življenja otela.

D – Suha reka katera iz jame izvira inu po sredi miljskih solin v morje se izteče.

Tudi ta del zemljevida nakazuje na spremembe v hidrogeološki situaciji na območju Kraškega roba. V bližini Tinjana (Antignan) je vrisan močan izvir za katerega bi glede na oznako "aqua viva" (t.j. živa voda) lahko upravičeno domnevali, da ni bil presihajoč. Danes ni na tem področju nobene omembe vredne površinske tekoče vode. Glede na razdaljo od vasi in konfiguracijo terena lahko ugibamo, da bi lahko šlo ali za Globoki potok ali pa za Tinjanski potok.

Na zemljevidu je markantno upodobljena tudi vasica Rožar (Rosarol), ki je bila takrat močno utrjena in je sodila v sklop utrdb ob beneško-avstrijski meji. Srednjeveška vaška utrdba okoli cerkve sv. Jurija je služila tudi kot protiturški tabor.

Kot zanimivost naj omenimo, da zemljevid med Prebenegom in Ospom ne beleži prisotnosti vasi Zased (ob reki Rižani se nahaja vas s podobnim imenom, t.j. Zazid), ki smo jo v preteklosti na tem blogu že obravnavali. Je pa na risbi tik ob meji in na približnem mestu, kjer zemljevid iz 17. pravi, da je tam nekoč stala vas, nakazana cerkvica, ki pa je brez imena, kar bi lahko nakazovalo na to, da je zapuščena.

Segment 4 – Okolica Črnega Kala

Cappi ne pozabi opozoriti tudi na značilne kraške pojave. Tako na primer zabeleži, da v bližini cerkve Marije Snežne, ki sicer stoji znotraj enega najbolje ohranjenih gradišč v Slovenski Istri, meja med Avstrijo in Beneško republiko poteka v neposredni bližini jame (E) in brezna (F).

E – Jama s podkvijo, katera tvori mejo

F – Černotiško brezno, katera tvori mejo

Opomba glede jame je precej nenavadna in ni jasno če gre za ime jame ali pa je bila jama na kakšen način označena s podkvijo. Tudi ni povsem jasno za katero jamo točno gre, saj jih je na tistem koncu evidentiranih kar lepo število. Glede na ime bi lahko ugibali, da gre za Jamo podkovnjakov, ki pa je najverjetneje dobila ime po netopirjih, t.j. po malem podkovnjaku (Rhinolophus hipposideros) in/ali velikem podkovnjaku (Rhinolophus ferrumequinum).

Avtor je zabeležil prisotnost še enega značilnega kraškega pojava – reke ponikalnice, ki je nekoč izvirala nekje pod Črnim Kalom (Cernikal) in ponikala v bližini danes izginule cerkve svete Cecilije pri Loki (Lonch). Danes na tem območju razen hudourniških potočkov, ki se napolnijo z vodo le v času večjih deževij, ni površinskih tekočih voda. To je dodaten dokaz, da so se od nastanka zemljevida hidrogeološke razmere na obravnavanem področju precej spremenile.

Na zemljevidu je upodobljena tudi utrdba, ki je nekoč stala nad vasjo Loka. Šlo je za obrambni stolp podoben podpeškemu, ki je sodil v sklop utrdb ob beneško - avstrijski meji. Konec 19. stoletja so bile razvaline še vidne, danes pa na njegovo prisotnost spominja samo še toponim Za gradom.

Viri:

Darko Darovec (ur.), Stari krajepisi Istre, Koper, 1999, str. 99

Igor Sapač, Gradovi, utrdbe, dvorci, vile v Slovenskem primorju in v bližnji soseščini, 2014

Igor Sapač, Grajske stavbe v zahodni Sloveniji. Kras in Primorje, 2011

Dvigradske legende

V Kanfanaru in v okoliških vaseh krožijo na Dvigrad vezane legende samo še med starejšimi ljudmi, vendar jih ti le neradi delijo z drugimi, saj se bojijo posmeha. To je velika škoda, saj so te zgodbe, ki so se stoletja dolgo prenašale iz roda v rod, sestavni del samo Dvigradu lastnega imaginarija, zato so vredne, da se jih ohranja.

V nadaljevanju navajamo nekaj legend, ki so zanimive predvsem zato, ker lahko, če vsaj v grobem poznamo zgodovino Dvigrada, ugotovimo, da vsaj nekatere prav presenetljivo nazorno opisujejo dogodke, ki so se dejansko zgodili v mestu, ki pa že 400 let ne obstaja več! Seveda teh zgodb ni možno jemati dobesedno, saj se v njih med seboj mešajo dogodki iz različnih časovnih obdobij, veliko pa je tudi povsem fantazijskih vložkov, ki so posledica vraževernosti in krpanja lukenj v zgodovinskem spominu. 

Vsaki legendi smo skušali dodati tudi razlago, zavedajoč se, da je to lahko sila tvegano početje, saj nismo strokovnjaki na tem področju, poleg tega pa nismo niti domačini ampak “forešti”. Teren je torej spolzek, streli v koleno pa zelo verjetni.

Legenda o dvigradskem zakladu

Legenda pravi, da je nekje znotraj dvigradskega obzidja zakopan zaklad. Nekoč so se dobili trije kmetje in ga šli iskat. Izkopali so luknjo in našli kotel poln zlatnikov na katerih je sedelo majhno črno bitje peklenskega izgleda. V zameno za zaklad je bitje zahtevalo od kmetov, da mu predajo svoje duše. Ti niso imeli niti najmanjšega namena pogajati se, zato bitje zagrabili za ušesa in ga hoteli odstraniti. Takrat se je z velikim truščem pred kmeti pojavil sam hudič, ki jih je tako močno oklofutal, da so zleteli vsak na svoj konec Istre.

Možna razlaga: Verjetno najbolj poznana legenda in hkrati mogoče tudi najmanj zanimiva. Tovrstne zgodbe so zelo pogoste, saj verjetno ni zapuščenega gradu na katerega ne bi bila vezana legenda o zakopanem zakladu. Pogosto je tudi to, da te zaklade varujejo kakšna zlobna bitja (zmaji, duhovi umrlih, itd.). V pričujočem primeru je posebnost ta, da zaklad varujeta kar dva peklenščka in da v zameno za zaklad zahtevata dušo najditeljev. Tudi tovrstni “pakti s hudičem” so precej pogosti, čeprav po navadi v drugačnem kontekstu. Mogoče je sovpadanje teh dveh “klišejev” povezano s tem, da je Dvigrad na splošno veljal za prekleto mesto. Zanimiva je tudi uporaba magičnega števila 3 (trije kmetje) v navezavi z obliko Istre (trikotnik).

Legenda o ustanovitvi mesta

Legenda utemeljuje izgradnjo dveh utrdb z medsebojno tekmo med dvema velikanoma (brata dvojčka) in zmajem, ki je živel v Limskem zalivu, za naklonjenost lepe ribičeve hčere. Zmaju je večkrat uspelo ukaniti brata, saj se je po potrebi lahko spremenil v lepega mladeniča. Na koncu sta velikana med seboj sklenila, da bo dekle dobil tisti, ki mu bo uspelo prej sezidati stolp. Velikana sta tako začela graditi stolp vsak na svojem hribu, vendar je na koncu zmagovalec ostal brez nagrade, saj se je dekle ob misli, da bo končalo kot ujetnica v enem izmed stolpov, umrlo od strahu. Njena duša se je preselila v morsko deklico s katero se je pogosto kopala v morju.

Možna razlaga: V preteklosti so izgradnjo zapuščenih naselij in utrdb pogosto pripisovali velikanom, ki so živeli nekoč daleč v preteklosti. V slovenskem prostoru so ti velikani znani pod imenom Ajdi in po njih je npr. poimenovano mesto Ajdovščina, ki je zraslo na ostankih rimske Castre. Torej ne bi bilo ravno presenetljivo, če bi tovrstne zgodbe krožile tudi o Dvigradu, ki je bil zgrajen na mestu, kjer je v preteklosti že stala neka utrdba. 

Zmaj, ki prevzema človeško podobo, v zgodbi deluje nekoliko izven konteksta. V krščanski mitologiji sicer zmaj pooseblja zlo (hudiča) in poganstvo, torej se njegova omemba mogoče dodatno navezuje na “brezbožno” preteklost samega kraja. 

Dekle je verjetno najbolj zanimiv lik in bi lahko predstavljalo samo mesto. V zgodbi se močno poudarja njena vez z morjem (ribičeva hči, kopa se z morsko deklico), kar bi lahko predstavljalo spomin na čase, ko je bilo bogastvo Dvigrada vezano na carinjenje blaga, ki je potovalo po morju. Poleg tega bi lahko to, da je zanjo tekmovalo več snubcev in da je na koncu tragično umrlo, nakazovalo na usodo obmejnega mesta, ki je bilo stalen predmet spora med mejaši in je koncu propadlo.

Tako kot zmaj je tudi morska deklica obroben lik, ki ga ni mogoče enoznačno pojasniti. V srednjeveški ikonografiji predstavljaj nečimrnost in pohoto, poleg tega je pa tudi brez duše.

Če sledimo ideji, da dekle predstavlja mesto, bi njena povezava z zmajem in morsko deklico lahko nakazovala to, kar so še nedolgo nazaj pridigali vaški župniki: Mesta so kraj razvrata in nemorale, ki se jih spodoben kristjan izogiba.

Legenda o kugi

Legenda pravi, da je Dvigrad propadel zaradi božje kazni. Preživeli so samo pastirček in njegova družina. Zvečer je kuga, ki je bila prevzela žensko podobo, prišla do dečka, ki je čuval ovce, in ga prosila, če jo lahko nese na skalni osamelec imenovan “Krug Sv. Anđela” (Pečina Svetega Angela), ki se nahaja v bližini mesta. Dečka je zaskrbelo, da ne bo kos nalogi, saj je bila ženska velika, on pa majhen. Ženska mu je zagotovila, da je lahka kot peresce, in da zato ne bo imel težav. Ko sta prispela na vrh pečine, mu je kuga razkrila svojo pravo identiteto in mu povedala, da bo ponoči pomorila vse prebivalce mesta, zato naj odpelje stran svoje bližnje, če jih želi rešiti. Deček je tekel domov ter povedal mami, bratu in sestri, kaj se bo zgodilo. Družina je zbrala na kup svoje borno imetje in odšla proti današnjemu Kanfanaru, kjer so postali njegovi prvi prebivalci. Vsi ostali prebivalci Dvigrada so umrli, mesto pa se je začelo rušiti samo od sebe.

Možna razlaga: Legenda lepo povzame konec Dvigrada. Mestno prebivalstvo so zdesetkale epidemije, maloštevilni preživeli pa so se preselili v Kanfanar. Prebežniki sicer niso ustanovitelji naselja, kot trdi legenda, saj se Kanfanar omenja že v listinah iz 11. stoletja. Zanimivo, da ni omenjeno, zakaj je Dvigrad zadela tako huda kazen.

Legenda o tem, kako je “Pečina svetega Angela” (Krug sv. Anđela) dobila svoje ime

V Dvigradu je bila včasih navada, da je morala mladenka, ki je bila obtožena, da ni več devica, svojo nedolžnost dokazati s skokom s skalnega osamelca, ki se nahaja ob cesti, ki vodi od Kanfanara proti Dvigradu. Če je obtoženka varno pristala pod skalo, je bilo to dokaz nedolžnost, če pa padca ni preživela, je to bilo nedvomen dokaz krivde. Nekoč se je zgodilo, da obtoženka po skoku ni pristala pod pečino, ampak je poletela na drugo stran doline in pristala vrh skalne stene “Ladićevi krugi”. Ker so sodniki, svetovalci in prisotno ljudstvo videli, da je mladenka poletela ko angel, so se odločili, da bo od tistega dne dalje skala znana kot “Pečina svetega Angela”.

Možna razlaga: Razlaga imena slikovitega skalnega osamelca je v resnici precej prozaična. Na vrhu skale je svojčas namreč stala cerkvica (bolj verjetno kapelica?) posvečena Svetemu Mihovilu, t.j. Nadangelu Mihaelu. V pisnih virih se cerkvica zadnjic omenja leta 1801, ko je bila že v ruševinah. Kaj je gnalo ljudi, da so zgradili cerkvico na tako nedostopnem kraju pa bo najbrž za vedno ostalo nepojasnjeno.

Bolj zanimiv je opis preizkusa, ki so ga morala prestati obtožena dekleta, ki močno spominja na t.i. “božjo sodbo” (ordalijo), ki je bila pogosto sestavni del srednjeveških kazenskih postopkov. Božja sodba temelji na veri, da bo Bog pomagal obtoženemu uspešno prestati preizkus, če je le ta resnično nedolžen. Ordalije so večinoma vključevale “preizkus z vodo” (dober opis najdemo v Visoški kroniki) ali “preizkus z ognjem” in so jih večinoma izvajali v primeru, ko je bil nekdo obtožen prešuštva ali čarovništva. Preizkus s skokom v globino ni bil v rabi, ravno tako to ni znano, da bi to bil način izvrševanja smrtne kazni.

Obstaja precejšnja verjetnost, da gre pri opisu preizkusa za popačen spomin na čarovniško histerijo, ki je zajela Istro v 16. in 17. stoletju. V arhivskem fondu Svetega uficija (ta institucija je bila nekoč bolj znana pod imenom Sveta inkvizicija), ki se nahaja v Državnem arhivu v Benetkah, je namreč za obdobje 1550 – 1667 mogoče najti podatke o kar 16 čarovniških procesih.

Legenda o “Kroni Svetega telesa” (Koruna sv. Tila)

V času, ko je bil Dvigrad že zapuščen in ni v njem prebival več nihče, je obstajala resna nevarnost, da bo kdo lahko oskrunil Sveto telo, ki je bilo shranjeno v cerkvi Svete Sofije. Stanje je prišel preveriti tudi inkvizitor iz Benetk in ukazal, da naj se Sveto telo in sveto olje prenesejo v novo župno cerkev v Kanfanaru. Prenos naj bi se zgodil s svečano procesijo, ki bi jo vodil poreški škof, vendar je bil kanfanarski župnik neučakan in je prenos organiziral na lastno pest. Naslednji dan je v mestu zavladala panika, saj je Sveto telo čez noč izginilo iz tabernaklja. Prestrašeni župnik se je s svojimi kanoniki odpravil proti Dvigradu v upanju, da bo tam našel kakšen odgovor. Malo pred Dvigradom so na polju imenovanem Krona (v pomenu ograjeno polje ali ograda) zagledali nekaj, kar se je bleščalo. Bilo je izginulo Sveto telo! Zaskrbljeni, ker se prej niso držali navodil inkvizitorja, so poklicali poreškega škofa, da je ta nato na čelu svečane povorke prenesel Sveto telo v Kanfanar od koder ni nikoli več izginilo. Parcela, kjer je bilo najdeno Sveto telo, se nahaja pod dvigradskim obzidjem na desni strani in je se danes znana pod imenom “Krona Svetega telesa”.

Možna razlaga: Mogoče gre za spomin na morebitne procesije, ki so potekale med Dvigradom in Kanfanarjem, v času ko Dvigrada ni bilo več, cerkev sv. Sofije pa je bila se vedno v funkciji. “Sveto telo”, ki ga omenja legenda, je v tem primeru najverjetneje hostija, ki se po katoliški doktrini med posvetilnim obredom spremeni v resnično Jezusovo telo. Na čaščenje posvečene hostije je vezan tudi katoliški praznik Sveto rešnje telo (tudi Telôvo), ki je tradicionalno povezan s slovesno telôvsko procesijo. 

Po drugi strani, pa je tudi možno, da gre za spomin na prenos vrednejših predmetov, mogoče celo kakšne relikvije, v župno cerkev v Kanfanarju v času, ko je bila Sv. Sofija opuščena. Temu v prid bi govorila omemba pomembnih oseb (škof, inkvizitor), ki naj bi sodelovale pri prenosu Svetega telesa. Mogoče izginotje Svetega telesa namiguje tudi na to, da so bili iz Svete Sofije tudi dejansko odtujeni kakšni predmeti ali da je do kraje prišlo med samim prenosom.

Precej nenavadna je tudi omemba inkvizitorja, kar bi lahko v povezavi s krajo/skrunjenjem Svetega telesa zopet namigovalo na prej omenjene čarovniške procese. Po srednjeveških verovanjih naj bi namreč čarovniški shodi (sabat) vključevali skrunjenje hostij in drugih svetih predmetov.

Legenda o Henryju Morganu

Zgodba pravi, da se je znani gusar Henry Morgan, ki se je dolgo boril proti Špancem v imenu Anglije, v določenem trenutku zameril angleškim oblastem, ki so ga zato začele preganjati. Da bi se izognil prijetju, se je s zatekel v Limski zaliv. Od tod je s pomočjo svoje zveste posadke odnesel tekom let naropano bogastvo proti Dvigradu, kjer so vse skupaj zakopali. Kasneje so se Morgan in njegovi možje vrnili k ladjam zasidranim v zalivu in odplul nazaj proti Jamajki. Po drugi verziji so Morgan in njegovi ostali v Istri, kjer so ustanovili naselje, ki še dandanes nosi gusarjevo ime.

Možna razlaga: Mogoče najbolj bizarna dvigradska legenda, ki pa dokazuje, da v modernih časih legende se vedno lahko nastajajo in to na včasih resnično absurdnih osnovah.

Od kod se je torej vzel slavni morski razbojnik v Dvigradu? Najbrž gre vzrok temu iskati v seriji nenavadnih naključij. Začetek sistematičnih arheoloških raziskav v Dvigradu in z njimi povezanimi izkopavanj (Le kaj iščejo med tistimi razvalinami? Gotovo iščejo kakšen zakopan zaklad…) je namreč po čudnem naključju sovpadel ravno z vrhuncem popularnost pustolovskih gusarskih filmov B produkcije v katerih se je pojavil tudi sam Limski zaliv, ki je igral vlogo kulise za snemanje vikinške podzvrsti gusarskega filmskega pofla. Poleg tega se po čudnem naključju v bližini Dvigrada dejansko nahaja naselje z imenom Mrgani (na starih zemljevidih Morgani).

Kakorkoli že, že tako neverjetno zgodbo dokončno ovrže že podatek, da se naselje M(o)rgani v starih dokumentih omenja že precej pred rojstvom slavnega gusarja. Je pa zgodba vseeno na svoj način zanimiva, ker v njej vidimo reciklažo dveh motivov iz starejših legend: zakopani zaklad in povezavo Dvigrada z morjem.

V Istri je kapitana Morgana torej moč najti kvečjemu v steklenici.


Viri:
Nikolina Petrić - Kulturno-povijesno nasljeđe Dvigrada (2015)
Moja putovanja Istrom i šetnja Pulom
Udruga Dvegrajci

Dvigrad - istrski Machu Picchu

Limski kanal je okoli 9 km dolg zaliv na zahodni obali Istre. Pravzaprav gre za potopljen del Limske doline (Limska draga), ki je v celoti dolga približno 35 km, in ki se nadaljuje v notranjost Istre kot kraška dolina.

Le nekaj kilometrov od tam, kjer se konča Limski zaliv, se nahajata dve izpostavljeni vzpetini, ena na južnem in druga na severnem pobočju Limske doline. Na južni je v srednjem veku stala utrdba Kaštel Parentin (Castel Parentino - ime je dobila po tedanjih lastnikih, t.j. poreških škofih), ki je bila opuščena še v 14. stoletju in od katere ni ostalo praktično nič, na severni pa se še dandanes nahajajo razvaline mesta-gradu Monkaštel (Moncastello - iz monte castello, t.j. hrib z gradom). Območje je bilo kljub opustitvi Kaštel Parentina do svojega konca znano pod skupnim imenom Dvigrad (Duecastelli, Docastelli, Duo Castra), t.j. dve mesti/grada.

Dvigrad je bil naseljen že v prazgodovini. To ni presenetljivo, saj rodovitna zemlja in bližina vodnih virov nudijo ugodne pogoje za stalno naselitev. Arheološke najdbe (nagrobniki, predmeti za vsakdanjo rabo, orožje, kovanci) potrjujejo kontinuirano poselitev tudi v rimskem obdobju, ko je bilo naselje verjetno del niza utrdb v okviru severnega limesa puljskega agra. Tudi ime same doline (Lim/Leme) verjetno izvira iz uporabe te naravne ločnice za potrebe administrativne meje (limes) med puljskim in poreškim agrom. Poleg tega leži Dvigrad točno na mestu, kjer dolina zavije pod kotom 90 stopinj proti severu. Od tod je torej mogoče ščititi prehod po dolini in nadzorovati promet tako v smeri sever – jug kot tudi vzhod – zahod.

Ostanki ceste, ki je v antiki iz Pulja preko Bal vodila do Dvigrada in od tam naprej proti Kringi na severu, so še danes vidni ob južni strani mesta in v bližini pokopališča, ki se nahaja severno od mesta. Hkrati pa najdba votivne are posvečene avtohtonemu božanstvu Eji nakazuje, da se je histrska kultura ohranila tudi po rimski osvojitvi in da je bila romanizacija dolgotrajen proces.

Dvigrad kot so ga lahko videli popotniki konec 19. stoletja (Caprin, 1895)

Območje Dvigrada je ostalo strateško pomembno tudi po padcu rimskega cesarstva in opustitve rimske zemljiške razdelitve. V srednjem veku je zamenjalo več gospodarjev in v zadnjih stoletjih svojega obstoja bilo pod beneško oblastjo. Po spletu zgodovinskih okoliščin je bil Dvigrad še vedno obmejna utrdba, tokrat na meji med Beneško republiko na zahodu in Goriško grofijo (in kasneje Avstrijo) na vzhodu. Poleg zaradi same obrambne vloge je bil pomemben tudi zato, ker je bil pristanišču na koncu Limskega zaliva najbližje naselje in je torej služil kot carinska postaja za blago, ki je zapuščalo osrednjo Istro.

Strateško pomembno in relativno premožno mesto je živelo do začetka 17. stoletja, ko ga je v nekaj letih prizadel niz tragičnih dogodkov, ki so ga zapisali propadu. Leta 1615 je med avstrijsko-beneško vojno mesto vzdržalo štiridnevno obleganje. Ker jim mesta ni uspelo zavzeti, so Uskoki v besu oplenili in požgali bližnje vasi. V sledečih letih je Dvigrad opustošila najprej kuga in nato še malarija. Maloštevilni preživeli prebivalci so »zakleto« mesto zapustili in se preselili v Kanfanar, ki naj bi imel bolj zdravo podnebje.

Nenavadno je, da najstarejši znan opis Dvigrada izhaja šele iz sredine 17. stoletja, ko ga je obiskal novigradski škof G. F. Tommasini in v njem našel samo še 3 revne kmečke družine. V svojem poročilu je podal tudi dober opis cerkve sv. Sofije, ki je bila takrat še vedno v funkciji. Po omembi častitljive starosti cerkvene zgradbe in tega, da gre za baziliko, se je spustil tudi v podrobnejši opis cerkvene notranjosti: "...nad obokom osrednje ladje so vidne stare slikarije in langobardske stvari(?), ki prikazujejo bitko za Jeruzalem in ladijsko floto, ki jo sestavljajo galeje nenavadnih oblik. Najdemo tudi druge prizore iz Stare zaveze in prizore iz Kristusovega življenja, ki so naslikani na grški način. Na nasprotni strani najdemo prikaz dvanajstih apostolov in še druge prizore. Na glavnem oltarju je star relief s podobo Device Marije. Tukaj je tudi relief častitljive starosti s podobo sv. Sofije. Občudovanja vredno je, da je cerkev, za razliko od preostanka gradu in rektorske palače, v dobrem stanju."

Leta 1714 je bila zapuščena tudi cerkev sv. Sofije, njena zanimiva paleogotska prižnica z reliefom sv. Sofije, ki drži v rokah dve mesti, pa je bila skupaj z izrezljanimi vhodnimi vrati in nekaj kipi preseljena v župnijsko cerkev sv. Silvestra v Kanfanaru. Mesto je tako tudi dokončno »umrlo«.

Prižnica iz Sv. Sofije, ki se danes nahaja v Kanfanaru (Udruga DVEGRAJCI)

V obdobju 1965-1971 so bili na cerkvi sv. Sofije izvedeni obsežni konzervatorski in rekonstrukcijski posegi. Med deli so arheologi pred nadaljnjim propadom (in pred krajo…) uspeli rešiti ostanke fresk iz predromanskega obdobja in številne fragmente kamnitih kipov. Danes se te zgodovinske ostaline nahajajo v Istrskem arheološkem muzeju v Pulju.

Konec 19. stoletja je bilo na stenah Sv. Sofije še vedno možno videti ostanke predromanskih fresk (Caprin, 1895)

In kaj lahko danes vidimo v Dvigradu?

Ostanke mesta obdaja dvojno obzidje, ki se stika pri treh mestnih vratih in ki ga dodatno utrjujejo še trije obrambni stolpi iz 14. stoletja. Na osrednjem in hkrati najvišjem delu mesta se dvigajo ostanki mogočne romanske bazilike posvečene sv. Sofiji, ki je bila zgrajena med 11. in 12. stoletjem na ostankih starokrščanske cerkve iz 5. stoletja. Poleg tega obiskovalce v Dvigradu pričakajo še večinoma pod vegetacijo skriti ostanki 220 hiš s pripadajočo urbano infrastrukturo (tlakovane ulice in trgi, odtočni kanali, itd.).

Tloris Dvigrada

V bistvu je to, kar dandanes vidimo, kljub zobu časa, ki še vedno neusmiljeno melje dalje, zelo dobro ohranjeno srednjeveško mesto, ki bo za vedno ostalo zamrznjeno v zgodnjem 17. stoletju. Zasluga za to ohranjenost gre predvsem dejstvu, da so prebivalci enostavno odšli in zato mesta niso več prenavljali in »posodabljali«, hkrati pa je imelo tudi to srečo, da se nahaja dovolj daleč od drugih naselij, kar je omejilo njegovo izrabo kot vir gradbenega materiala. Bližnji Kanfanar je bil kljub vsemu le majhna vas do katere še danes vodi dolg strm klanec.

Zanimivo je tudi to, česar obiskovalec v Dvigradu ne najde. V Dvigradu ni množice turistov (lahko se zgodi, da boste med obiskom popolnoma sami), ni turističnih (oz. kakršnihkoli drugih) informacij o kraju in ni spominkov (čeprav se kiosk/okrepčevalnica, ki stoji ob parkirišču, dokaj neuspešno trudi s tem).

Skratka Istra za alternativce.

Se nadaljuje...

Viri:

Krešimir Regan & Branko Nadilo: Utvrđena naselja na području Poreštine (2012)

Maurizio Levak: Nastanak i povijesni razvoj ranosrednjovjekovnog Dvigrada (2007)
Juroš Monfardin, F.: Dvigrad: povijesnoarheološka skica, Histria Archaeologica (1999), 30, 155-164.

Schiavuzzi R.: Due Castelli (1919)

Giuseppe Caprin: Alpi Giulie (1895) (z zgodovinopisnega stališča je knjiga relevantna približno toliko kot Mikijev zabavnik, vendar vsebuje zanimive fotografije in skice)

Udruga DVEGRAJCI (kulturno društvo, ki se ukvarja s promocijo in preučevanjem Dvigrada)

Zased, zapuščeno naselje nad Ospom

Danes le še ustno izročilo, nekaj razvalin in star zemljevid pričajo, da je na pobočju med vasema Osp in Prebeneg v srednjem veku stalo naselje z imenom Zased.

Na zemljevidu iz 17. stoletja je Zased še označen in omenjen kot Xaxat, "villa veneta ora distrutta", kar pomeni, da je bil že takrat zapuščen in verjetno tudi porušen.

Zemljevid iz 17 stoletja, ki kaže, kje je stal Zased. Na desni spodaj beremo: "M - situazion di Xaxat villa veneta ora tutta distrutta". To nakazuje, da je bil Zased takrat že zapuščen.

Povzetek iz spletnega arhiva "Eheritage" kjer je srednjeveško naselje sicer omenjeno v kontekstu rimske vile, ki se je nahajala spodaj na ravnini.

Iz LIDAR predelave višinskih podatkov (DTM) je razvidna morfologija Osapske doline. A označuje lego Zaseda, B na grebenu blizu Prebenega pa kraj, kjer naj bi stala cerkvica iz istega obdobja.

Desno od Prebenega in tik desno od zadnjega ovinka poti imenovane "Kontrada" se nahaja greben in na južnem koncu le-tega (kota 208) naj bi v srednjem veku stala še ena cerkev. Ostankov na tistem koncu grebena sicer ni opaziti, je pa na začetku grebena čisto nad ovinkom kup lapornatega umetno izoblikovanega kamenja.

Povečava LIDAR posnetka na kateri se lahko opazijo stare poti in zapuščena terasasta polja. Tukaj nekje naj bi stal srednjeveški Zased.

Prikaz področja na topografski karti (sever je približno v levem zgornjem vogalu).