Prikaz objav z oznako Antika. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako Antika. Pokaži vse objave

četrtek, 10. maj 2018

Veliki rimski most na Soči - 1. del

Tako imenovana Via Gemina je bila pomembna rimska cesta, ki je povezovala Aquileio (Oglej) z Julio Aemono (današnja Ljubljana). Zgrajena je bila v času cesarja Avgusta in je skozi celotno obdobje antike ter zgodnjega srednjega veka predstavljala glavno prometnico med Podonavjem in Italijo. Šlo je za pravo antično “avtocesto” ob kateri so zrasla številna naselja, poštne postaje in vojaške postojanke. Ker trasa ceste deloma poteka tudi čez težaven teren, je predstavljala njena izgradnja tudi velik inženirski podvig. Kljub temu pa se velja spomniti, da je Via Gemina v veliki meri prevzela traso se starejše ceste, to je t.i. “jantarne poti”, ki je v prazgodovini povezovala Baltik z Jadranom, in da po tej isti trasi se dandanes teče moderna avtocesta.

Jantarna pot

Nedvomno največji gradbeno-inženirski dosežek na celotni trasi Vie Gemine je bila izgradnja velikega mostu na Soči (Pons Sontii), ki se je nahajal v na območju Majnic v bližini današnje Fare, približno 800 m nad sotočjem Soče in Vipave.

Hipotetična rekonstrukcija Ponsa Sontii (Stasi, 2003)

Tabula Peutingeriana, srednjeveška kopija starega rimskega cestnega atlasa (itinerarium pictum), ki prikazuje glavne prometne povezave znotraj Rimskega cesarstva in katerega prvotno zasnovo se pripisuje Marku Vipsaniju Agrippi, kaže, da sta se most in pripadajoča poštna postaja (mansio) nahajala 14 milj (približno 22 km) od Aquileie.

Tabula Peutingeriana - izsek 

Pričevanje o obstoju velikega mostu na Soči najdemo v še enem dokumentu iz rimskega obdobja. Grški zgodovinar Herodijan (170 – 250 n. š.) nam je v svoji “Zgodovini Rimskega cesarstva od smrti Marka Avrelija do vzpona Gordiana III” podal dragocen opis mostu in “nesreče”, ki je most doletela med enim izmed vojaških spopadov, ki mu je bil priča.

Leta 238 n. š. se je namreč rimski general Maksimin Tračan, prvi v nizu tako imenovanih vojaških cesarjev, iz svojega generalštaba v Sirmiumu (današnja Sremska Mitrovica) skupaj z njemu zvestimi legijami odpravil na pohod proti Rimu, kjer naj bi ga senat potrdil za cesarja. Med pohodom je vojska naletela na nepričakovan odpor Aquilejčanov (tako imenovan Bellum Aquilense), ki so, da bi pridobili čas, most preventivno porušili.

Prispevši do reke, katera šestnajst milj od mesta se nahaja, videl je, da je ta hudo široka inu globoka, jer napojil jo je taleči se sneg, kateri celo zimo se v bližnjih gorah je nabiral. Reka bila je tako silna inu deroča, da ni je bilo moč prebroditi. Tudi drugače je vojska ni mogla prečiti, jer tisti sjajni veliki most, kateri od starih cesarjev iz velikih klesanih kamnov zgrajen je bil in katerega mnogoštevilni oboki proti sredini reke v veličino so rasli, Akvilejci so celega pokvarili inu razvalili. Jer brez mostu inu brez bark naprej proti Akvileji ni mogla, je Massiminova vojska tako ob vodi obstala. Nekateri Germani so, ne vedoč kako hitre inu divje so reke v Italiji inu misleč, da so počasne inu mirne kakor one v Germaniji, katere zbog tega zamrznejo rade, z iskrimi konji v reko zaplavali, a jaki tok jih je proč odnesel inu vse pogubil.

Maksimin je težavo rešil tako, da je dal zgraditi pontonski most iz med seboj povezanih vinskih sodov.

Prišli so do njega nekateri mojstri, kateri so rekli, da je v tisti opusteli deželi moč najti veliko število velikih okroglih posod, katere so tamkajšnjemu življu za prevoz vina služile. Jer so te posode znotraj votle kakor barke, rekli so mojstri, da moč jih je povezati med seboj in da bodo one na vodi plavale in da je tako povezane posode z vejami in zemljo še bolj učvrstiti možno.

Doprsni kip Maksimina Tračana

Kljub vsemu pa Maksiminu nikdar ni uspelo priti do Rima. Uničenje mostu je uspelo njegovo vojsko zadržati dovolj dolgo, da so Aquilejčani dodatno utrdili mesto. Na koncu so se vojaki zaradi nepričakovano dolgega obleganja mesta, lakote in bolezni Maksiminu uprli in ga umorili. 

Po tem nesrečnem dogodku je bil most, glede na njegovo izredno pomembno vlogo kot vez Italije z vzhodom, verjetno kmalu ponovno usposobljen. Zahvaljujoč langobardskemu kronistu Pavlu Diakonu vemo, da mu je celo uspelo preživeti padec Zahodnorimskega cesarstva. V svojem delu Historia Romana Diakon namreč omenja, da so 28. avgusta 489 v bližini Ponsa Sontii Ostrogoti Teodorika Velikega premagali herulsko vojsko, ki jo je vodil Odoaker. 

Pavel Diakon (720 – 799)

Isti avtor nam v svoji Historii Langobardorum daje tudi slutiti, da je v času prihoda Langobardov v Italijo (568) most najbrž še vedno stal. Diakon namreč pravi, da je langobardski kralj Alboin zaupal upravljanje Furlanije svojemu nečaku Gisulfu. Gisulf je bil zadolžitev pripravljen sprejeti pod pogojem, da mu kralj dodeli tiste farae, ki si jih bo sam izbral. Farae so di bile osnovne celice langobardske vojaške organizacije. Šlo je za posebne rodove, ki so jih tvorili izbrani bojevniki in njihove družine in ki so bile v tesnih odnosih z vladajočim vojvodo. Naselje Fara je verjetno dobilo ime ravno po enem izmed takih vojaških rodov, ki se je naselil na tem mestu. Prisotnost Langobardov na tem območju potrjujejo tudi arheološke najdbe. Postavitev novega naselja tik ob reki v bližini rimskega mostu daje slutiti, da je vojvoda Gisulf to območje smatral za strateško še vedno izredno pomembno.

Od tod naprej pa se za Ponsom Sontii izgubijo vse zgodovinske sledi. Zgleda, da je most v nekem nedoločenem trenutku tako imenovanega in “temnega srednjega veka” preprosto izginil. Skoraj gotovo je, da je bil že porušen že pred letom 967. Iz tega leta namreč izhaja darovnica s katero cesar Oton I oglejskemu patriarhu Rodoaldu podeljuje več ozemelj med katerimi je najti tudi “... castrum quod vocatur Farra com omnibus suis pertinensis” (... grad, ki se imenuje Farra z vsem pripadajočim). Nenavadno bi bilo, da darovnica ne bi omenjala tako pomembnega objekta, kot je most, predvsem upoštevajoč dejstvo, da bi pobiranje mostnine predstavljalo vse prej kot zanemarljiv vir dohodka.

Ker ni niti novic o morebitnih dohodkih iz naslova prevoza prek reke z brodom, je upravičeno domnevati, da je območje Fare v tistem času že povsem izgubilo na strateškem pomenu in da so se prometni tokovi premaknili severneje na območje Gorice.

Pons Sontii je tako izginil iz zemljepisa in iz spomina za več kot tisoč let. Ponovno se je pojavil šele v 19. stoletju. A o tem bomo govorili naslednjič.



Viri: 


ponedeljek, 10. julij 2017

Zgodba o sovjem skifosu iz Mosta na Soči

Leta 2001 so med zaščitnimi arheološkimi raziskavami na Mostu na Soči v grobu iz sredine 5. stoletja pr.n.š. našli skoraj v celoti ohranjen grški skifos okrašen z rdečimi sovjimi figurami.


Sovji skifos iz Mosta na Soči

Skifos (skyphos) je globoka posoda (čaša) za pitje z nizkim podstavkom in dvema ročajema, ki se nahajata tik pod zgornjim robom. Ročaja sta lahko oba vodoravna (tip A) ali pa je eden vodoraven, drugi pa navpičen (tip B). Skifosi tipa B so, ne glede na siceršnjo okrasitev, znani tudi pod imenom glaux (sova). To poimenovanje najverjetneje izvira iz tega, da njihova oblika spominja na ptico. Navpičen ročaj predstavlja glavo ptice, čaša sama trup, vodoraven ročaj pa rep. 

V 5. stoletju pr.n.š. so začeli v okolici Aten proizvajati t.i. sovje skifose na katerih je bila na črni podlagi upodobljena rdeča sova med dvema oljčnima vejicama. Ta tip skifosa je sčasoma postal tako priljubljen, da so ga začeli izvažati na vsa področja pod grškim vplivom, vključno z južno Italijo in Etrurijo. Zaradi te izjemne priljubljenosti so se kmalu začeli pojavljati »ponaredki«, ki so najprej izvirali iz Korinta, kasneje pa tudi iz Apulije, Etrurije in Kampanije.


Sovji skifos iz Bologne (tip A)

Sovji skifos iz Antalye (tip B)

Natančna datacija sovjih skifosov je težavna, saj ni mogoče potegniti vzporednice z drugimi poslikanimi posodami. Način upodobitve sove in oljčnih vejic namreč ne ustreza nobenemu znanemu slikarskemu stilu iz tistega obdobja. Domneva se, da so sovje skifose vsaj v začetku proizvajali v strogo specializiranih obratih, ki so razvili povsem svoj likovni slog. Kljub vsemu prevladuje mnenje, da glavnina sovjih skifosov izvira iz obdobja 475 – 425 pr.n.š.

Kakorkoli že, ikonografija sovjih skifosov je precej jasna. Sova je seveda simbolno povezana z boginjo Ateno, ki je bila tudi zaščitnica samega mesta Atene. Sam način upodobitve sove na skifosih spominja na figuraliko atiških srebrnikov, ki so imeli na eni strani lik Atene z značilno čelado, na reverzu pa sovo v podobni pozi, kot jo najdemo na skifosih, in oljčno vejico.


Atiški srebrnik

Kaj pa lahko rečemo o pomenu in rabi sovjih skifosov? Njihovo neverjetno veliko število (članek iz leta 1955 jih samo v vodilnih evropskih muzejih našteje kar 48) nakazuje, da so v antiki očitno igrali neko pomembno vlogo v tedanji družbi. Po eni strani so te čaše verjento uporabljali med javnimi daritvenimi obredi boginji Ateni, saj so npr. ravno na atenski akropoli našli zelo veliko njihovih črepinj. Poleg tega pa so jih verjetno uporabljali tudi pri domačih verskih obredih in pri verskih praznovanjih.

Kaj pa sovji skifos iz Mosta na Soči? Na območje jugovzhodnih Alp so tovrstni luksuzni predmeti verjetno prihajali dokaj redko. Dragoceni grški izdelki so ponavadi najprej prispeli po morju do najsevernejših grških postojank na zahodni jadranski obali (Spina, Adria), od tam naprej pa so potovali naprej v notranjost po starodavnih trgovskih poteh.

Ker je težko verjeti, da so v Posočju kdaj častili boginjo Ateno, lahko upravičeno domnevamo, da je imel za premožnega in uglednega lastnika sovji skifos izključno okrasno funkcijo. Če gre za originalni atiški skifos ali pa le za »ponaredek«, pa verjetno ne bomo nikdar izvedeli.

Nadaljnje branje:
Michael Watson - The owls of Athena: Some comments on owl skyphoi and their iconography
Franklin P. Johnson - A note on owl skyphoi
Atiški sovji skifos z Mosta na Soči