Državni arhiv v Benetkah hrani zanimiv zemljevid Kraškega roba iz leta 1535 (ASV. DRI, f. 19/1). Kljub temu, da le-ta ne sledi modernim kartografskim pravilom in da je perspektiva precej popačena, gre za dragocen dokument, ki prikazuje poselitev območja v tistem obdobju, lego danes izginulih cerkva in utrdb, potek starih cest ter potek meje med Avstrijo in Beneško republiko. Zemljevid je zanimiv tudi zato, ker avtor posveča veliko pozornost nevsakdanjim naravnim pojavom.
Segment 1 - Klanec
Na risbi lahko na primer vidimo staro mitnico v Klancu (B), ki se v pisnih virih prvič omenja že v 15. stoletju. V Cappijevem času je bil to stalno zastražen stolp tik ob glavni cesti, ki se mu ni bilo mogoče izogniti.
B – Stolp v Klancu, mitnica katera nad glavno cesto stoji in koder mimo konji kateri z Nemškega prihajajo iti so prisiljeni vpričo stalne straže.
Kasneje so objekt razširili, saj se vanj vselila lokalna plemiška družina. Približno 150 let mlajša Valvazorjeva skica tako mitnico upodablja kot majhen grad.
Mitnica je bila opuščena sredi 18. stoletja, danes pa ni o njej ostala nobena sled.
Segment 2 – Kastelec in Grad Socerb
Cappijev zemljevid tudi nakazuje, da je v zadnjih 500 letih na Kraškem robu verjetno prišlo do precejšnjih hidrogeoloških sprememb. Avtor je tako zabeležil, da je v bližini Kastelca (Castelaz) izpod hriba izviral potok, ki je nato tvoril jezero (A).
A – Vir žive vode, katera iz avstrijskega hriba izvira inu na meji pri Gabrovici jezero dela, katero bližnjemu življu jako v prid je.
Danes ni tistem območju nobenega omembe vrednega stalnega vodnega vira, kaj šele, da bi tam bilo kakšno jezero. Glede na razdaljo od naselij in konfiguracijo terena domnevamo, da je jezero najverjetneje ležalo na območju Kastelske vale in da je potok izviral izpod hriba Kras. To hipotezo potrjuje tudi ustno izročilo. Kot smo namreč že pisali v tem blogu, v Ospu pripovedujejo, da včasih v bližini Kastelca nastane jezero. Ko se jezero napolni do vrha, se začne voda prelivati in dreti po žlebu med Mišjo pečjo in Gabrovico.
Segment 3 - Osp
Avtor namenja veliko pozornosti Ospu in okolici. Opiše utrjeno Osapsko jamo (C), kamor so se zatekali domačini v primeru vojne, in presihajočo Osapsko reko (D), ki izvira iz Osapske jame in se pri že davno opuščenih solinah v bližini Milj izliva v morje.
C – Jako trdna Osapska jama v katero se je ob priliki vojne bližnji živelj zatekal inu je tako mnogoštevilna življenja otela.
D – Suha reka katera iz jame izvira inu po sredi miljskih solin v morje se izteče.
Tudi ta del zemljevida nakazuje na spremembe v hidrogeološki situaciji na območju Kraškega roba. V bližini Tinjana (Antignan) je vrisan močan izvir za katerega bi glede na oznako "aqua viva" (t.j. živa voda) lahko upravičeno domnevali, da ni bil presihajoč. Danes ni na tem področju nobene omembe vredne površinske tekoče vode. Glede na razdaljo od vasi in konfiguracijo terena lahko ugibamo, da bi lahko šlo ali za Globoki potok ali pa za Tinjanski potok.
Na zemljevidu je markantno upodobljena tudi vasica Rožar (Rosarol), ki je bila takrat močno utrjena in je sodila v sklop utrdb ob beneško-avstrijski meji. Srednjeveška vaška utrdba okoli cerkve sv. Jurija je služila tudi kot protiturški tabor.
Kot zanimivost naj omenimo, da zemljevid med Prebenegom in Ospom ne beleži prisotnosti vasi Zased (ob reki Rižani se nahaja vas s podobnim imenom, t.j. Zazid), ki smo jo v preteklosti na tem blogu že obravnavali. Je pa na risbi tik ob meji in na približnem mestu, kjer zemljevid iz 17. pravi, da je tam nekoč stala vas, nakazana cerkvica, ki pa je brez imena, kar bi lahko nakazovalo na to, da je zapuščena.
Segment 4 – Okolica Črnega Kala
Cappi ne pozabi opozoriti tudi na značilne kraške pojave. Tako na primer zabeleži, da v bližini cerkve Marije Snežne, ki sicer stoji znotraj enega najbolje ohranjenih gradišč v Slovenski Istri, meja med Avstrijo in Beneško republiko poteka v neposredni bližini jame (E) in brezna (F).
E – Jama s podkvijo, katera tvori mejo
F – Černotiško brezno, katera tvori mejo
Opomba glede jame je precej nenavadna in ni jasno če gre za ime jame ali pa je bila jama na kakšen način označena s podkvijo. Tudi ni povsem jasno za katero jamo točno gre, saj jih je na tistem koncu evidentiranih kar lepo število. Glede na ime bi lahko ugibali, da gre za Jamo podkovnjakov, ki pa je najverjetneje dobila ime po netopirjih, t.j. po malem podkovnjaku (Rhinolophus hipposideros) in/ali velikem podkovnjaku (Rhinolophus ferrumequinum).
Avtor je zabeležil prisotnost še enega značilnega kraškega pojava – reke ponikalnice, ki je nekoč izvirala nekje pod Črnim Kalom (Cernikal) in ponikala v bližini danes izginule cerkve svete Cecilije pri Loki (Lonch). Danes na tem območju razen hudourniških potočkov, ki se napolnijo z vodo le v času večjih deževij, ni površinskih tekočih voda. To je dodaten dokaz, da so se od nastanka zemljevida hidrogeološke razmere na obravnavanem področju precej spremenile.
Na zemljevidu je upodobljena tudi utrdba, ki je nekoč stala nad vasjo Loka. Šlo je za obrambni stolp podoben podpeškemu, ki je sodil v sklop utrdb ob beneško - avstrijski meji. Konec 19. stoletja so bile razvaline še vidne, danes pa na njegovo prisotnost spominja samo še toponim Za gradom.
Viri:
Darko Darovec (ur.), Stari krajepisi Istre, Koper, 1999, str. 99
Igor Sapač, Gradovi, utrdbe, dvorci, vile v Slovenskem primorju in v bližnji soseščini, 2014
Igor Sapač, Grajske stavbe v zahodni Sloveniji. Kras in Primorje, 2011
Ni komentarjev:
Objavite komentar