Tržaški kronist Irenèo della Croce (1625 - 1713), pravo ime Giovanni Maria Manarutta, je po šolanju pri jezuitih v Trstu stopil v red bosonogih karmeličanov in odšel v Padovo. V rojstno mesto se je redno vračal in med obiski zbiral zgodovinsko gradivo. Leta 1698 je v Benetkah izšlo njegovo delo “Historia Antica e Moderna: Sacra e profana, della città di Trieste, Celebre Colonia de'Cittadini Romani. Con la Notitia di molt'Arcani d'Antichità, Prerogative di Nobiltà e Gesti d'Huomini Illustri, Privilegi della Città, e Famiglie d'essa, Varietà d'Eruditioni, Inscrittioni, Sassi, Mausolei, M. S. Succesi, Mutationi de Riti, e Domini, fin a quest'anno
V knjigi najdemo tudi prvi znani opis
Doline Glinščice (str. 257-261), ki je opremljen tudi s preprosto risbo, ki pa ne upošteva
pravil perspektive in ki upodablja le tisti odsek doline, kjer so bili v della Crocejevem času dobro vidni ostanki…
…javnega akvedukta, kateri
prejema vodo iz vira, kateri se nahaja več nego sedem milj od mesta pod
starosvetnim Muhovim gradom O, kateri dandanes leži podrt inu povsem
razvaljen nad vasjo Boljunec inu le kratek pot od mitnice Fifimperch
poimenovane P, koder se na po Istri tovorjeno blago dac odmerja. Vir obdaja
pet jako neprijaznih inu nedostopnih hribov M iz trdne skale grajenih na katerih
lahko oko uzre samo kamen, jer na njih ne poganjajo zeli, niti se na njih ne
uzrejo kake druge rastline.
Med temi hribi teče potok
Glinščica poimenovan F v katerega se zbirajo vode, katere okoliški hribi z
dežjem prejmejo inu kateri s svojo strugo Žaveljsko dolino na pol deli inu
kateri po kratkem inu skoro neprekinjenem teku svoje vode morju daruje.
Naj na tem mestu bralca
opomnim, da črke po tem opisu raztresene krajem na risbi prikazanim ustrezajo.
V dolini skoraj sredi prej
omenjenih hribov lahko uzre oko pokončno skalo, katera je deset čevljev dolga inu šest široka inu izpod katere iz dokaj prostornega naravnega rora A izvira
studenec z obilno inu bistro vodo obdarjen, katera je bila v starih časih po
kanalu s človeško muko narejenim, proti mestu speljana tamkajšnjemu življu v
užitek.
Izdelava tega akvedukta je bila,
kakor njegovi preostanki, katere je moč dandanes na različnih koncih videti,
kažejo, jako sijajna inu je znala drage denarce stati, jer je akvedukt ves
obokan, visok kar pet čevljev inu širok tri inu je v svojem poteku vzdolž
Malega Krasa inu
Kadar akvedukt enkrat Žaveljsko
dolino doseže, postane njegova pot lažja, saj s sijajnimi okljuki nekaj goric
obkroži inu se ob tem sedaj v tla dolin sedaj v gorice zagrize preden se nato usmeri proti v kontradi Castiglione.
...
...
...
Od vira izpod skale A
potekal je akvedukt najpred v raztežaju kakih 50 čevljev po kanalu umetelno
izdelanem B inu se potem izlil v zakrit rov C, kot je moč videti vidi na risbi, katero sem
z nemalo brige izdelati dal ljubiteljem umetnosti v muko.
...
Na kraju, koder akvedukt iz kanala
v vod prehaja, uzre lahko oko ostanke razvaljene stavbe D, katera je
morebiti svoj čas za bivališče čuvarju akvedukta služila. Od tod naprej je bila voda proti mestu speljana, kakor sem že popred zapisal, po zakritem rovu umetelno speljanem ob vznožju prej omenjenih bridkih hribov,
čez vrhunce goric inu globočino dolin.
G – Kapelica
H – Steza, ki vodi do cerkve Sv.
Marije v Pečeh
I – Cerkev
L – Grad Socerb
N – Vas Socerb
N – Vas Socerb
Opombe:
Vodovod je vodo zajemal pri
izviru, ki je danes poznan pod imenom Klinčica. Njegova okolica se dandanes
precej razlikuje od tega, kar je videl in opisal della Croce, saj so mogočno skalo nad izvirom leta
1948 razstrelili, da so lahko razširili bližnji kolovoz.
Mitnico Fifimperch so postavili okrog leta 1690. Opuščena je bila že konec 18.
stoletja, ko so zaradi spremenjenega poteka prometnih tokov urad preselili na Bazovico. V bližini opuščene mitnice so kasneje
postavili dvorec Fünfenberg, ki je pogorel ob koncu druge svetovne vojne.
Na della Crocejevi risbi je na
začetku steze, ki ob grebenu vodi do cerkve Sv. Marije v pečeh, označena kapelica,
ki je danes ni več, saj je bila med prvo svetovno vojno uničena.
Ni komentarjev:
Objavite komentar